Pri Bogi sem obljubil,
de préd bom dušo zgubil,
ko nehal te ljubít,
si z desno v desno segla,
pri Bogi si prisegla,
mi vedno zvesta bit'.

Morjá široka cesta
peljala me je v mesta,
kjer lepe deklice;
obrazov njih lepota,
sneg beli njih života
zmotila nista me.

Spet so se jadra bele
od južnih sap napele,
prinesle me nazaj;
dekleta mojga ženo
sem najdel poročeno -
prestal sam Bog ve kaj!

Le jadra spet napnimo,
valovam se zročimo,
kak je čistó morjé!
Kaj njemu upat smemo,
mornarji dobro vemo;
dekletam kaj - kdo ve?

Ne stráši moč viharja,
ne grom valov mornarja,
se smrti ne boji.
Spomin v potopu mine,
ljubezni bolečine
vsak dan spet oživi!

Po morji barka plava,
nezvesta, bodi zdrava,
sto tebi sreč želim!
Po zemlji srečno hôdi;
moj up je šel po vodi,
le jadrajmo za njim!