|
|
|
1848-49 |
Hiranje in smrt v Kranju |
|
|
|
|
 |
esrečno življenje in zlasti pijača sta
ga tako načela, da ni zmogel novega začetka. Pesmi ni
več pisal, le še za gostilniške potrebe je zložil kakšno
pohujšljivo; da je vedel, da niso za vsake oči, dokazuje
podatek, da je tovrstne pesmi zaklepal v predal, katerega
ključ je ves čas nosil s seboj. Večina gostilniške poezije
je bila ob Prešernovi smrti uničena, v nikoli povsem pojasnjenih
okoliščinah, ki so bile dolgo predmet spora med liberalci
in narodnjaki. Kljub skoraj popolnemu propadu v Kranju
je Prešeren tam vodil več pravd, ki kažejo na značilnosti
njegovega značaja. Zastopal je tožbo več kot stotih kmetov,
ki so hoteli ugotoviti, ali so sploh dolžni plačevati
desetino kranjskemu dekanu Dagarinu. Številne reveže je
menda zastopal zastonj, pa tudi sicer ni izkoristil številnih
možnosti za zaslužek, ki mu jih je ponujalo gospodarsko
prebujajoče se središče Gorenjske.
|
|
|
Poleti je umrl še zadnji od njegovih
prijateljev, dr.
Blaž Crobath. Bolehal je za isto boleznijo, ki je
čez nekaj tednov položila v posteljo tudi pesnika Prešerna,
cirozo jeter. Zadnji pesnikovi dnevi niso bili lahki,
bil je brez denarja, na vseh koncih dolžan denar, tako
da otrokoma in Ani ni imel kaj zapustiti, le v oporoki
ju je priznal za svoja. Umrl je na četrtek, 8. februarja
1849, pokopali so ga v Kranju.
|
|
|
|
|
|
|
|
   |
|
|
|
|