bere:
Stane
Sever |
|
Kdo zná
noč temno razjásnit, ki tare duha!
Kdo vé
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dné!
Kdo učí
izbrisat 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih oduzét spred oči,
praznôti ubežáti, ki zdánje morí!
Kako
bit óčeš poet in ti pretežkó
je v prsih nosít al pekel, al nebo!
Stanu
se svojega spomni, tŕpi brez miru!
|
|