Kristjane v cerkev hodijo,
po trgi se sprehajajo,
po ljubih se ozirajo.

Rodú Abrahamóvga hči
pa dan na dan doma sedi,
le malokdej gre med ljudi.

Prišel je spet sabotni dan,
ki ne spoštuje ga kristjan,
od vernih Judov praznovan.

Ker tempelj njih deleč stoji,
za poldan spet doma sedi,
popoldan táko govori:

"Od séje meni slábo je,
pustite, ljubi oča! me,
de v dívnjak grem sprehajat se.

Tam lepe rožice cvetó,
vesele tičice pojó,
se plašne srnice pasó."

Ko v grajski dívnjak je prišla,
judovska lepa deklica,
mladenča najde kršenga.

Za bele jo roké prijel,
na sŕce stisnil, jo objel,
je govoriti tak začel:

"De ljúbit moram vse ljudi,
tak vera moja me uči,
al ljubiš me; judovska hči?"

Odtegne bele mu roké,
v oči ji stopijo solzé,
odreče mu besede té:

"Ak ravno mene ljúbit smeš,
jaz dobro vem, ti dobro veš,
de v zakon vzeti me ne smeš."

In šla je žalostna domú,
tožíla milemu Bogú,
de ni nje vere, nje rodú.

Al večkrat je nazaj prišla;
nje vera trden jez je bila;
ljubezni nje ni ustavila.