Jim moč so dale rasti neveselo,
ko zgodnja roža raste zapeljana
od mladga sonca kopnega svečána,
ak nékej dni se smeja ji veselo;

al nagne žalostno glavíco velo,
megla k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg goré in pólje célo.

Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvojga pil sem žarke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.

Nad žarki sonca so se té zmotile,
na mrazu zapušene so ostale,
ur temnih so zatirale jih sile.