In gnale bodo nov cvet bolj veselo
ko rože, kádar mine zima huda,
in spet pomlad razklada svoje čuda,
razsipa po drevesih cvetje belo.

In toplo sonce vabi ven čebelo,
pastir rumene zarje ne zamúda,
v grmovji slavček poje spet brez truda,
veselje preleti naturo célo.

O vem, de niso vredne take sreče,
od straha, de nadležne poezije
bi ne bile ti, mi srce trepeče.

Naj pesmi milost tvoja saj obsije,
ki 'z njih, hladiti rane si skeleče,
poet tvoj nov Slovencam venec vije.