bere:
Janez
Roha�ek |
|
Luna sije,
kladvo bije
trudne, pozne ure �e;
pr�d neznane*
sr�ne rane
meni spati ne pust�.
Ti si kriva,
ljubezniva
deklica neusmiljena!
Ti me rani�,
ti mi brani�,
de ne morem spat doma.
Obraz mili
tvoj posili
mi je vedno pred o�mi;
zdihujo�e
s�ce vro�e
vedno k tebi hrepeni.
K oknu pridi,
drug ne vidi,
ko nebe�ke zvezdice;
se prika�i,
al sovra�i
me srce, povej, al ne?
Up mi vzdigni,
z roko migni,
ak boji� se govor�t! -
Ura bije,
k oknu ni je,
kaj sirota �em stor�t!
V hram poglejte,
mi povejte,
zvezde, al res ona spi;
al poslu�a,
me le sku�a,
al za druzega gori.
Ako spava,
naj bo zdrava,
ak me sku�a, ni� ne d�;
po nje zgubi,
ako ljubi
druz'ga; p��lo bo srce.
|
|