bere:
Pavle
Ravnohrib |
|
Mokr�cvet��e ro�ce poezije
o�itajo t�, kar se v prsih skriva.
Srce mi je postalo vrt in njiva,
kjer seje zd�j ljubezen elegije.
Njih sonce t� si. V oknu doma�ije,
ne da te najti, lu� ti ljubezniva!
v gledi�u, na sprehodih sre�a kriva,
ne v krajih, kjer plesavk vrsta se vije.
Kolikokratov me po mesti �ene
zagledat tebe �elja; ne odkrije
se men' obraz lepote za�elene.
V samoti iz o�i mi solza lije,
zatorej pesmi tebi v �ast zlo�ene
iz krajov niso, ki v njih sonce sije.
|
|