bere:
Pavle
Ravnohrib |
|
Jim mo� so dale rasti neveselo,
ko zgodnja ro�a raste zapeljana
od mladga sonca kopnega sve��na,
ak n�kej dni se smeja ji veselo;
al nagne �alostno glav�co velo,
megla k' od burje prileti prignana,
in pade iz nebes strupena slana,
pokrije sneg gor� in p�lje c�lo.
Sijalo sonce je podobe zale,
pogleda tvojga pil sem �arke mile,
ljubezni so cvetlice kal pognale.
Nad �arki sonca so se t� zmotile,
na mrazu zapu�ene so ostale,
ur temnih so zatirale jih sile.
|
|