Bilo ni god�, svat�v�ne, semnja,
de tje ne bili bi vab�li ga.

Poslu�ajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mlad�;

posebno pa Micka, �upanova h�i,
pogosto vanjga obra�a o�i.

Od �istega godec je ognja vnet
za Micko bogato, ro�o deklet.

Zastonj ve� druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetate o�esa nj�,
potrdijo kmalo besede sladk�.

Nje o�a s'cer stavi ljubezni se v bran;
al o�a bo spr�en, al pa goljufan.

Obljubi Micka god�ova bit;
al samka ostati, se ne mo�it.

Pri�el je v grad mlad, lep kancelir,
sto zlatih je slu�il dvakrat �tir.

Lohka bi s temi, in kar bo dobil
�e zraven, �enico, otroke redil.

Od konca mesto h�d' obiskvat;
povabi ga deklic o�e al brat.

Vklon materni, gospodi�ne oko
ponujata v zakon mu njeno rok�.

Al v kratkem �asu se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
de hodi k �upanu pogosto v vas.

S'cer o�e �upan so mo� neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega h�i;
al ona zvest� za godca gori.

Bil velki �maren pri�el je spet,
pri�el god Micike, ro�e deklet.

Bil �as se je Micki prikup�t,
zag�dnico �as ji je bil nared�t.

Pod oknam godejo godci trij�,
med njimi tam gode ljubi nj�.

Pod oknam godejo ure tri;
al Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hud�,
od Micike jemlje n�kdo slovo.

Na goslih p��ila struna je,
to, godec! ni dobro znamenje.

Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.

Na mali �maren preble�ena
gospa je Micika v cerkev pri�la.

"O, godec! kak dolgo bo� �e �aloval,
kak dolgo se pred ljudmi sramoval?

Pomisli, de v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bila.

Zakaj si bogate lotil se?
Snuba�ov ima na zb�ranje."

Tako ga prijatlji tola�ijo,
dokler mu obraz razj�snijo.

Po struni ga le boli srce;
de ve� je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne rok�, sol v glavi ima,
si v vsaki nesre�i pom�gat zna.

Spet gosli je godec v r�ke vzel,
na tri je strune gosti za�el.

Preteklo bilo let dvoje �e ni,
je bolj�i godel na strune tri,

ko znal je pr�d gosti na vse �tir,
in ve� je zaslu�il kot mladi kanclir.

Bilo ni godu, svat�v�ne, semnja,
de tje ne bili bi vab�li ga.

V pondeljek jutro z veselga god�
�el dobre je volje godec dom�.

Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji k�plja 'z o�i.

"O, deklica! rosna ro�ica!
kog� te tak �ali, bo�ica?"

"Oh, v hi�i moj o�a le�i bolan,
in nimam mu dati, ko sok neslan."

Bil godec je mehkega src�,
mo�njico polno deklici da.

Za dar svoj on je nep�koj prejel,
za ubogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihoval,
je kmalo objemal jo in ku�ov�l.

Obljubi mu vedno zvesta bit;
in on se pred pustam z njo poro�it.

Ta �as je kon�al bil vojsko mir,
spu�en na odlog je bil mu�ketir.

Pred dvema letama bil je ujet,
pos�li v soldate bil je vzet.

Jok�le so milo njene o�i,
ki zd�j ji src� za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples.
"Kaj vidi� tam? godec! ali je res,

de stara ljubezen ne zarijovi,
devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obra�a t' oko?
Kaj strune pritiska� tak hud�?"

Ples�la sta ravno mimo njega,
na goslih je struna p��ila.

Zarotil se je, se je zaklel,
de n�kdar ve� druge ne bo napel.

"Neumnost in ubo�nost ste sestr�,
bila ni deklica taka za t�.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
de nisi v zak�na se mre�e ujel."

Tako ga prijatlji tola�ijo,
dokler mu obraz razj�snijo.

Po struni ga le boli src�,
de ve� je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesal,
na dve je spet kmalo gosti znal.

Bilo ni godu, svat�v�ne, semnja,
de tje ne bili bi vab�li ga.

In bil je spet v gradu god gospe,
tam sli�at slove�ga godca �el�.

In v gradu je lepa hi�na bila,
priljudna, al zvita ti�ica.

Bila �e ni stara dvajset let;
al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodi�en svojih zna,
kak treba se tr�dit je za mo�a.

Zvestoba je brati v godca o�eh,
ki ni je najdel pri ljubicah dveh.

Kak stre�e mu, kak prilizuje se;
"O, godec! nastavlja ti limanice."

In preden se vnamejo zvezde no��,
�e godec za lepo hi�no gor�.

Njo, koder on hodi, i�e oko,
vse pesmi njegove nje hvalo poj�.

Tud' ona obljubi le zanjga goret,
in godec presre�ni obljubi jo vzet.

Bile so v gradu vel�ke gost�,
bila omo�ila je mlaj�a se h�i.

Pri�el je bil v grad marsikteri svat,
iz mesta pri�el je nevestni brat.

�ampanjca so pili, veseli bili,
odbila je ura polno��.

Bil godec zagodel je kotilj�n,
vsi pra�ajo, kje je mladi baron?

Vsi pra�ajo, kaj se mu zgod�lo je?
ker ni ga, de bi on vodil vrste.

In gre ga �skat, klicat stre�aj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho,
kje, de so ga najdli in kako.

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rude�e obled�.

Po strunah lok g�ri in d�li drvi,
de zadnjih strun ena odleti.

Zar�til se je, se je zaklel,
de druge ne b�de strune napel.

Tri leta so pre�, zdravnik je �as,
razj�snil se spet je godca obraz;

on, ko Pagan�n je navadil se,
de godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je tak� od �en in deklet,
de ni� nobeni ne sme se verjet.

Zaljubil se ni v nobeno ve�,
dal eno jim hvalo je godec slove�:

"De �ne sam� nam �rjo rok�,
de �ne sam� nam gl�ve vedr�."