"Svetovni nazor, politično prepričanje, odnos do življenja, vse pravzaprav, kar sodi k moji osebi, sem si zgradil ob Prešernu. (...)"  
 
Polde Bibič
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Črtomir se v Uvodu h Krstu pri Savici bojuje za ...
     

 
 
 
 
     
     
rance Prešeren je mit, in mite je treba jemati z rezervo. Pri tem sploh nimamo v mislih literarne vrednosti in pomena njegovih del, oboje je nesporno in morda včasih celo premalo vrednoteno, marveč izključno (pre)pogoste poskuse olepševanja Prešernovega življenja. Pravzaprav olepševalcev Prešernove podobe niti ni težko razumeti. Njegova poezija, čista, suverena in v svoji daljnosežnosti brez dvoma večna, je v kričečem nasprotju z njegovim bednim in nadvse nesrečnim življenjem. Ta težko razumljivi prepad je nam, redoljubnim in povečini ubogljivim Slovencem, no, predvsem generacijam pred nami, povzročal tolikšno nelagodje, da s(m)o se raje zadovoljili z mitom o Prešernovi neizmerni dobroti, mehkobi, romantični zasanjanosti, svobodomiselnosti in nepodkupljivi načelnosti, če o telesni privlačnosti - valoviti črni lasje, sive oči, mehka usta, odločna hoja ... - niti ne govorimo. Nekakšen super Prešeren torej.

 
  Pa ni bilo čisto tako; podatkovna zbirka o dejanskem pesnikovem življenju je razmeroma skromna in nezanesljiva; eden pomembnejših virov so, recimo, spomini pesnikove hčere Ernestine, ki ji je bilo, ko je Prešeren umrl, komaj dobrih šest let. Ali pa spomini pesnikove najmlajše sestre Lenke, ki se je rodila leta 1811, ko je France že živel pri stricu na Kopanju in se pripravljal na vpis na normalko v Ribnici, domov v Vrbo pa je prihajal le med počitnicami, pa še to ne prav pogosto. Tudi o pesnikovi zunanji podobi ne moremo objektivno soditi; ne obstaja niti en zanesljiv portret Franceta Prešerna. Številne upodobitve so nastale na osnovi opisov in pričevanj sodobnikov. In vendar je virov dovolj, da lahko ugotovimo, da naš največji pesnik nikakor ni bil takšen, kot so o njem pripovedovali zapovedani učni načrti in sfrizirani opisi literarnih zgodovinarjev. Prešeren še zdaleč ni bil vzorna osebnost, prej nasprotno. Pa saj to sploh ni pomembno: ni pomembno, kaj Prešeren ni, pomembno je, kaj je. In tu ni dvoma: Prešeren je največji slovenski pesnik. To priznanje je največ, kar lahko naredimo v njegov spomin. Če pa bomo kdaj v njegovem imenu izpraznili kakšno kupico, France zanesljivo ne bo imel nič proti. Na zdravje!


 
  Boštjan Lajovic

 
     
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.