| |
|
|
| |
Nekateri Prešernovi sodobniki |
|
| |
|
|
 |
Janez Bleiweis (1808-1881), slovenski
politik in narodni voditelj, izdajatelj Kmetijskih in
rokodelskih novic. Zgodovina ga opisuje kot spornega človeka,
ki je hitro menjal prepričanja in načela. Tudi njegov
odnos do Prešerna je ambivalenten, čeprav mu ne gre zanikati
zaslug pri uvrščanju Prešerna na literarni in širši kulturni
zemljevid Slovenije. Zavzel se je za postavitev spomenika
na pokopališču v Kranju. V zadnjih letih pesnikovega življenja
je skušal Prešerna trdneje vključiti v javno življenje;
poskrbel je za objavo nekaterih pesmi, kar je onemoglemu
Prešernu predvsem dvignilo moralo.
|
|
| |
|
|
 |
Blaž Crobath (1799-1848),
odvetnik, pri katerem je Prešeren delal med letoma 1834
in 1846. Prijateljevala sta že v študentskih letih na
Dunaju. Crobath je bil kot delodajalec zelo razumevajoč
do Prešerna in literatov nasploh. Veljal je za podpornika
narodnega prebujenja. Njegova mlajša hči je poznejša slovenska
pesnica Luiza Pesjak.
|
|
| |
|
|
 |
František L. Čelakovsky
(1799-1852), češki pesnik in zbiratelj ljudskih pesmi.
Čelakovsky je bil navdušen nad Prešernovimi pesmimi, o
čemer mu je tudi pisal. Čop je kritiko javno objavil,
priznanje pa je nesamozavestnemu Prešernu veliko pomenilo.
Prešeren in Čelakovsky sta pisne stike ohranila vse do
konca, Čelakovsky pa si je dopisoval tudi z drugimi literarnimi
somišljeniki na Slovenskem.
|
|
| |
|
|
 |
Matija Čop (1797-1835),
Prešernov prijatelj in literarni mentor. V tistih časih
eden najbolj izobraženih Slovencev. Služboval je v tujini,
pozneje je bil profesor in končno bibliotekar v Ljubljani.
Govoril je devetnajst jezikov in poznal vso takratno svetovno
poezijo. Prešernu je pomagal z nasveti in kritikami, skupaj
sta bojevala bitko v črkarski pravdi. Čop je s svojim
ugledom na Dunaju pomagal premostiti marsikatero oviro
pri izdajanju Kranjske Čbelice. Zasebno je Čop živel sam
in precej asketsko.
|
|
| |
|
|
 |
Zalika Dolenc (1804-1882),
hčerka gostilničarja Dolenca. V gostilno v predmestju
Ljubljane je Prešeren rad zahajal še v študentskih letih.
Ko se je vrnil v Ljubljano z diplomo v žepu, se je resno
zanimal za Zaliko, ki pa ga je zavrnila. Odmev neuslišane
ljubezni je najti v baladi Povodni mož. Prešeren je v
prvotni izdaji pesmi pisal o Zaliki, pozneje, v priredbi
za Poezije, pa je Zaliko preimenoval v Urško. Tudi v pesmi
Dekletom je imel v mislih "prevzetno" Zaliko.
|
|
| |
|
|
 |
Ana Jelovšek (1823-1875),
Prešernova ljubica, mati njegovih treh nezakonskih otrok.
Rojena je bila v revni družini, njena krstna botra je
bila mati Julije Primic. Veljala je za lepo, a vihravo
dekle, ki je na moč ugajala številnim moškim. Prešeren
jo je spoznal pri Blažu Crobathu in sprva do nje gojil
ljubezenska čustva. Ko je rodila prvega otroka, ga je
dala v rejo; to je povzročilo nepremostljivo razpoko v
razmerju s pesnikom, ki nikoli ni zmogel urediti odnosov
z Ano. Burno in naporno razmerje z Jelovškovo je pomembno
vplivalo na Prešernovo življenje.
|
|
| |
|
|
 |
Ernestina Jelovšek
(1842-1917), druga hči Franceta Prešerna. Ernestina
je na osnovi materinega pripovedovanja in lastnih spominov
napisala knjigo o očetu, ki je pomemben vir za raziskovanje
in razumevanje Prešernovega življenja. Tudi njo je mati
sprva dala v rejo, pozneje pa jo je vzela k sebi. Ernestina
je bila, tako kot mati, šivilja, živela je samsko življenje
in umrla v mestni ubožnici.
|
|
| |
|
|
 |
Miha Kastelic (1796-1868),
ustanovitelj in urednik Kranjske Čbelice, zbornika, v
katerem so izhajale slovenske pesmi, predvsem Prešernove.
Takrat je bil to poglavitni in najpomembnejši medij za
razvoj slovenske literature. Viri precej neprijazno poročajo
o njegovem značaju; veljal je za oportunističnega in koristolovskega
človeka.
|
|
| |
|
|
 |
Lenka Prešeren (1811-1891), Francetova
najmlajša sestra, pomemben vir informacij o pesnikovem
življenju, predvsem o odnosih v Prešernovi rodbini. Večino
življenja je preživela kot gospodinja brata Jurija, župnika,
ki je služboval v več koroških krajih in v Kanalski dolini.
Lenka je nekaj mesecev (v letih 1828/29) stanovala v Ljubljani
z bratom Francetom, ko je ta delil stanovanje z Mihom
Kastelicem.
|
|
| |
|
|
 |
Julija
Primic (1816-1864), neuslišana ljubezen Franceta Prešerna.
Hči bogate trgovske družine iz Ljubljane. Prešeren se
vanjo zaljubil ob naključnem srečanju v trnovski cerkvi.
Dolga leta je bila navdih za njegove ljubezenske pesmi.
Nekaj najlepših (Sonetni venec) ji je tudi posvetil. Prešeren
ni nikoli pozabil Julije. |
|
| |
|
|
 |
Andrej Smole (1800-1840),
Prešernov vrstnik in prijatelj, literarni sodelavec. Bil
je sin bogate gostilničarske družine, vendar sta ga zanimala
predvsem literatura ter razvoj slovenskega jezika in kulture.
Svobodomiseln in živahen mož je moral zaradi dolgov in
lahkomiselnosti zapustiti Ljubljano. Zbiral je ljudsko
blago in ga skupaj s Prešernom tudi objavljal. Načrtovala
sta izdajanje slovenskega časopisa, a je Smole zaradi
bolezni in dokaj razvratnega življenja prej umrl.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
|
|
