"(...) . Vzel je v svoje roke jezik slovenskih kmetov – in ga dvignil na raven evropskega duha in svetovne književnosti! (...)"  
 
Rudi Šeligo
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Katera ženska je gojila ljubezenska čustva do Prešerna?
     

 
 
 
 
     
  Nekateri Prešernovi sodobniki  
     

Janez Bleiweis (1808-1881), slovenski politik in narodni voditelj, izdajatelj Kmetijskih in rokodelskih novic. Zgodovina ga opisuje kot spornega človeka, ki je hitro menjal prepričanja in načela. Tudi njegov odnos do Prešerna je ambivalenten, čeprav mu ne gre zanikati zaslug pri uvrščanju Prešerna na literarni in širši kulturni zemljevid Slovenije. Zavzel se je za postavitev spomenika na pokopališču v Kranju. V zadnjih letih pesnikovega življenja je skušal Prešerna trdneje vključiti v javno življenje; poskrbel je za objavo nekaterih pesmi, kar je onemoglemu Prešernu predvsem dvignilo moralo.  
     

Blaž Crobath (1799-1848), odvetnik, pri katerem je Prešeren delal med letoma 1834 in 1846. Prijateljevala sta že v študentskih letih na Dunaju. Crobath je bil kot delodajalec zelo razumevajoč do Prešerna in literatov nasploh. Veljal je za podpornika narodnega prebujenja. Njegova mlajša hči je poznejša slovenska pesnica Luiza Pesjak.  
     

František L. Čelakovsky (1799-1852), češki pesnik in zbiratelj ljudskih pesmi. Čelakovsky je bil navdušen nad Prešernovimi pesmimi, o čemer mu je tudi pisal. Čop je kritiko javno objavil, priznanje pa je nesamozavestnemu Prešernu veliko pomenilo. Prešeren in Čelakovsky sta pisne stike ohranila vse do konca, Čelakovsky pa si je dopisoval tudi z drugimi literarnimi somišljeniki na Slovenskem.  
     

Matija Čop (1797-1835), Prešernov prijatelj in literarni mentor. V tistih časih eden najbolj izobraženih Slovencev. Služboval je v tujini, pozneje je bil profesor in končno bibliotekar v Ljubljani. Govoril je devetnajst jezikov in poznal vso takratno svetovno poezijo. Prešernu je pomagal z nasveti in kritikami, skupaj sta bojevala bitko v črkarski pravdi. Čop je s svojim ugledom na Dunaju pomagal premostiti marsikatero oviro pri izdajanju Kranjske Čbelice. Zasebno je Čop živel sam in precej asketsko.  
     

Zalika Dolenc (1804-1882), hčerka gostilničarja Dolenca. V gostilno v predmestju Ljubljane je Prešeren rad zahajal še v študentskih letih. Ko se je vrnil v Ljubljano z diplomo v žepu, se je resno zanimal za Zaliko, ki pa ga je zavrnila. Odmev neuslišane ljubezni je najti v baladi Povodni mož. Prešeren je v prvotni izdaji pesmi pisal o Zaliki, pozneje, v priredbi za Poezije, pa je Zaliko preimenoval v Urško. Tudi v pesmi Dekletom je imel v mislih "prevzetno" Zaliko.  
     

Ana Jelovšek (1823-1875), Prešernova ljubica, mati njegovih treh nezakonskih otrok. Rojena je bila v revni družini, njena krstna botra je bila mati Julije Primic. Veljala je za lepo, a vihravo dekle, ki je na moč ugajala številnim moškim. Prešeren jo je spoznal pri Blažu Crobathu in sprva do nje gojil ljubezenska čustva. Ko je rodila prvega otroka, ga je dala v rejo; to je povzročilo nepremostljivo razpoko v razmerju s pesnikom, ki nikoli ni zmogel urediti odnosov z Ano. Burno in naporno razmerje z Jelovškovo je pomembno vplivalo na Prešernovo življenje.  
     

Ernestina Jelovšek (1842-1917), druga hči Franceta Prešerna. Ernestina je na osnovi materinega pripovedovanja in lastnih spominov napisala knjigo o očetu, ki je pomemben vir za raziskovanje in razumevanje Prešernovega življenja. Tudi njo je mati sprva dala v rejo, pozneje pa jo je vzela k sebi. Ernestina je bila, tako kot mati, šivilja, živela je samsko življenje in umrla v mestni ubožnici.  
     

Miha Kastelic (1796-1868), ustanovitelj in urednik Kranjske Čbelice, zbornika, v katerem so izhajale slovenske pesmi, predvsem Prešernove. Takrat je bil to poglavitni in najpomembnejši medij za razvoj slovenske literature. Viri precej neprijazno poročajo o njegovem značaju; veljal je za oportunističnega in koristolovskega človeka.  
     

Lenka Prešeren (1811-1891), Francetova najmlajša sestra, pomemben vir informacij o pesnikovem življenju, predvsem o odnosih v Prešernovi rodbini. Večino življenja je preživela kot gospodinja brata Jurija, župnika, ki je služboval v več koroških krajih in v Kanalski dolini. Lenka je nekaj mesecev (v letih 1828/29) stanovala v Ljubljani z bratom Francetom, ko je ta delil stanovanje z Mihom Kastelicem.  
     

Julija Primic (1816-1864), neuslišana ljubezen Franceta Prešerna. Hči bogate trgovske družine iz Ljubljane. Prešeren se vanjo zaljubil ob naključnem srečanju v trnovski cerkvi. Dolga leta je bila navdih za njegove ljubezenske pesmi. Nekaj najlepših (Sonetni venec) ji je tudi posvetil. Prešeren ni nikoli pozabil Julije.  
     

Andrej Smole (1800-1840), Prešernov vrstnik in prijatelj, literarni sodelavec. Bil je sin bogate gostilničarske družine, vendar sta ga zanimala predvsem literatura ter razvoj slovenskega jezika in kulture. Svobodomiseln in živahen mož je moral zaradi dolgov in lahkomiselnosti zapustiti Ljubljano. Zbiral je ljudsko blago in ga skupaj s Prešernom tudi objavljal. Načrtovala sta izdajanje slovenskega časopisa, a je Smole zaradi bolezni in dokaj razvratnega življenja prej umrl.  
     
     
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.