"(...) ! Prešeren si je izmislil moderno slovenščino (...)"  
 
Marko Crnkovič
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Ko je Prešeren hodil osnovno v šolo, je bil čas ...
     

 
 
 
 
     
  Kdo neki bi utegnil biti ta mož?  
     
iše se leto 1836. Svet ni ne boljši ne slabši kot dandanes, samo drugačen je. Malce manj udoben, toda bolj komoden. Vsekakor si tedanji ljudje lahko za sleherno stvar vzamejo mnogo več časa kot tisti, ki so bili rojeni toliko in toliko let pozneje. Po tlaku ljubljanskih cest in trgov odmeva topot konjskih kopit; namesto v mercedesih, audijih in beemvejih se dame in gospodje - oziroma z drugo besedo: stebri družbe - prevažajo v bolj ali manj (ne)udobno oblazinjenih kočijah in kolesljih. Ni še težav z industrijskim onesnaževanjem zraka, čeprav se na ozkih uličicah glavnega mesta starodavne vojvodine Kranjske težko diha: za neprijetne vonjave - sodobniki so jih označevali celo kot "bestialne" - več kot zadovoljivo poskrbijo konjske fige in najrazličnejše smeti, ki jih meščani odmetavajo, kamor pač pride. Vodovod je tedaj še znanstvena fantastika: v Ljubljani ga mestni očetje zgradijo več kot pol stoletja kasneje. Človeški odpadki so padali v odprte greznice, da je "dehtelo" daleč naokoli; praznili so jih, kadar je kdo imel voljo in čas za takšno opravilo. Slovenci tedaj niso imeli niti lastnega izraza za stranišče: do leta 1844 so zanj v rabi zgolj tuje besede - kot "Abtritt", "Privet" ali "sekret". Šele tedaj Kmetijske in rokodelske novice, ki jih ureja (živino)zdravnik dr. Janez Bleiweis, predlagajo, da bi se tej dandanes tako samoumevni pripravi reklo "vstraniše", "ker se vse v njo v stran spravlja, kar nikamur drugam ne kaže". Potemtakem ni čudno, da so bila tedanja mesta - enako kot srednjeveške trgovsko-obrtne naselbine za visokimi obzidji - še vedno kotišča vseh mogočih bolezni. Jetika, davica, ošpice, škrlatinka, griža, legar, trahom, črne koze, najrazličnejše spolne bolezni in od leta 1836 dalje tudi kolera so bili vsakdanji obiskovalci ljubljanskih hiš. Tudi požari so veliko zlo - zlasti zato, ker mnogi hišni gospodarji ob njihovem izbruhu še zmerom tečejo v cerkev po pomoč k svetemu Florijanu, namesto da bi se kar najbolj odločno lotili gašenja.

 
  Navade in običaji
Na splošno ljudje iščejo uteho v žlahtni kapljici: gostilne, kavarne, žganjarne in še bolj zloglasne hiše veselja so polne. Duhovniki - kot poklicni varuhi javne morale - sicer negodujejo in svarijo pred najrazličnejšimi opojili, toda njihova križarska vojna zoper alkohol se konča s popolnim polomom. Odnos Slovencev do kapljevin, ki prinašajo tolažbo potrebnim (katera naša beseda ima še toliko ljubkovalnih pomanjševalnic kot vino - vince, vinček, vinčece; mnogi prisegajo na "ognjeno vodo", saj hitreje kot vino popelje človeka v umetni raj, poleg tega pa ne sili k posebej pogostemu "odvajanju"), je bil pač od nekdaj v znamenju srčne "širine" in tolerance. Tudi posvetna modrost žalostno obnemore: resda je ljubljanski mestni zdravnik dr. Fran Viljem Lipič, ki je kariero sklenil kot univerzitetni profesor na dunajski medicinski fakulteti, leta 1834 v kranjskem glavnem mestu izdal prvo protialkoholno znanstveno razpravo na svetu, toda pijančevanja s tem ni nič manj. Ne pijača - treznost je sovražnik!

 
  Moda v tistem času damam zapoveduje nošnjo najrazličnejših klobukov in klobučkov, okrasnih pentelj in dolgih kril - za slovesne večerne priložnosti tudi bohotnih krinolin; pas mora biti stisnjen do skrajnosti. Gospodje nosijo hlače do tal (navadno so črtaste ali kariraste; le tu in tam je ob večerih še videti pumparice z dolgimi svilenimi nogavicami, kakršne so bile običajne v 18. stoletju), telovnike, cilindre in sprehajalne palice; suknje so zlasti na hrbtih nekoliko daljše, tako da segajo skoraj do kolen. V Ljubljani so skoraj do leta 1830 bile posebej imeniten del moške garderobe t. i. kongresne hlače (v spomin na kongres Svete alianse leta 1821). "Boljša družba" se zabava s kvartopirstvom (navdušen prijatelj tovrstne zabave je bil tedanji ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf), v gledališčih (vanj kdaj pa kdaj zavije celo svetniški lavantinsko-mariborski škof Slomšek) in na plesiščih: ljudje se neutrudno vrtijo in potijo ob zvokih valčka, (hitre) polke, galopa, četvorke, poloneze, mazurke ... Takt jim dajeta znamenita dunajska kapelnika Josef Lanner in Johann Strauß Oče.

 
  Prihajajo novi časi, meščanstvo se prebuja
Preprosti podeželani se od višjih slojev - plemičev oziroma aristokratov in meščanov - seveda ločijo že po obleki: niso le bolj zanemarjeni, temveč tudi že na prvi pogled drugačni. Po tedanjem pojmovanju ljudje odrastejo, ko gredo k birmi (botri fantom ob tej priložnosti ne podarijo mobilnega telefona, saj ga še niso izumili, temveč širokokrajen klobuk, ki ga potem ob posebej imenitnih priložnostih nosijo do smrti). Njihova bivališča so mračna in bedna; ponekod na kmetih je mogoče v stanovanjskih prostorih srečati celo domače živali. V javnosti siromašni poljedelci, živinorejci in prevozniki praktično nimajo nobene besede: resda so že osebno svobodni, toda še vedno morajo opravljati tlako posvetnim in cerkvenim mogočnikom, ki se proti njim velikokrat vedejo skrajno arogantno. Tako neki graščinski uradnik kmetom na slovenskem Štajerskem še v 1. polovici 19. stoletja pojasnjuje, da je on nič manj kot četrta božja oseba na zemlji! Toda hkrati s tem se mnogi že zavedajo, da se je ura tisočletnega fevdalnega reda iztekla. Na vrata trka industrijska doba. Njena simbola sta parni stroj in železnica, besede, ki jo najpogosteje označujejo, pa so napredek, tehnika in energija. Bleiweisov časnik je Slovence leta 1844 pomenljivo opozoril: "V diru časa vtone, ki z njim ne plava." Življenje v mestih je čedalje manj odvisno od menjavanja letnih časov: tovarne obratujejo noč in dan ter leto za letom bruhajo na tržišče svoje izdelke. Če so v prejšnjih stoletjih bogastvo in družbeni ugled zagotavljale vladarske listine o privilegijih, postaja sedaj odločujoč dejavnik denar: z njim je mogoče kupiti praktično vse. Za uglednega in častivrednega velja človek, v čigar žepih se svetijo in cingljajo novci. Seveda pa tudi tisti, ki se more pohvaliti z univerzitetno diplomo. Kdor je svojo sposobnost dokazal bodisi s premoženjem bodisi z učenostjo, lahko računa na to, da ga bosta javno oko in uho sprejemala z naklonjenostjo. Med prebivalci deželnega glavnega mesta Ljubljane - sredi 19. stoletja jih je bilo okoli 15.000 - je bilo mogoče leta 1836 srečati tudi Franceta Prešerna. Dandanes je ta mož znan vsakemu Slovencu, v tistem času pa ni bilo tako. Saj ni bil videti kdovekaj posebnega! Meščansko oblečen človek - kakor drugi ljudje, ki so imeli poklicno opraviti s sodiščem. Ni bil sicer tako postaven kot njegov zgodaj umrli brat Jožef, ki je slovel kot "najlepši ljubljanski študent", toda to še ne pomeni, da bi ga bilo mogoče imeti za grdega in nevznemirljivega v očeh lepoličnih ljubljanskih (pa tudi drugih) gospodičen ... (Zanj se je npr. nekaj časa zelo resno zanimala imovita gospodična Khlun iz Gradca.) No ja, gospod doktor, ki se je rodil v gorenjski vasici Vrba v zadnjih dneh 18. stoletja (3. decembra 1800) in je leta 1828 z odličnim uspehom končal študij prava na častitljivi dunajski univerzi, je bil morebiti malce prevečkrat zadržan pri "tekočih zadevah", toda samskemu moškemu tega vendar ne gre preveč zameriti! Nihče ni popoln. (In v tem smislu je vsakdo "nihče".) Navsezadnje: nekje se je treba sprostiti po napornem dnevu, kajti Slovenci so se že tisti čas - kakor se še dandanes - z neznansko ihto pravdali, tožarili in zagovarjali, ob tem pa s pomočjo "jezičnih dohtarjev" živahno apelirali, revidirali, rekurirali, protestirali, reklamirali, likvidirali, arbitrirali, subvertirali ... V poznejših letih je Prešeren svoj delavnik opisal takole: "Delam 7 ur pri gospodu dr. Crobathu (tj. v njegovi odvetniški pisarni), da lahko 2 uri pri stari Metki pijem." Sodnijskega procesa pa menda kljub intenzivnemu prijateljevanju s "kraljem alkoholom" ni izgubil nobenega.

 
  Prešeren in kopitar
Seveda se je tudi vedelo, da Prešeren piše pesmi. V meščanskih salonih so bili znani njegovi soneti v slovenščini in nemščini, v zakajenih in z alkoholnimi hlapi vnetljivo napolnjenih gostilniških čumnatah pa improvizirani priložnostni stihi, ki zaradi miselne drznosti ali kritično-zabavljive jedkosti niso mogli biti natisnjeni. Kajti javna beseda je bila tedaj pod čuječim nadzorom "organov reda". V cesarskem prestolnem in glavnem mestu Dunaju je namreč vladne posle vodil sila strogi in konservativni prvi minister Clemens knez Metternich (1773 - 1859). Ni bil neumen človek, daleč od tega, toda mož se je težko sprijaznil z nenehnim spreminjanjem sveta okoli sebe. Najraje bi videl, da bi vse ostalo tako, kot je bilo v dobrih starih časih ... Krono je nosil duševno preprosti in rahitični cesar in kralj Ferdinand (iz rodu Habsburžanov), ki pa se v politično življenje ni vmešaval. Njegovo najznamenitejše vladarsko dejanje je bilo formuliranje stavka, ki si ga je zgodovina dobro zapomnila: "Cesar sem in hočem rezance!" Metternich je habsburško monarhijo, ki je segala od italijanskega Milana na jugozahodu do ukrajinskega Lvova na severovzhodu ter od češke Prage na severozahodu do črnogorskega Kotora na jugovzhodu, prepredel s številnimi policijskimi agenti, predvsem pa je tisku nataknil nagobčnik - cenzuro. Čeprav je bila slednja bolj nadloga kot resna ovira širjenju novih, tj. liberalnih idej (svoboda; enakopravnost vseh ljudi; bratstvo med njimi), je bila vseeno zoprna. Priganjaškemu prvemu ministru so služili tudi mnogi Slovenci; najznamenitejši med njimi je bil brez dvoma komolčarski slovničar Jernej Kopitar (1780 - 1844), ki se je po "učnih letih" v ljubljanski hiši plemenitega razsvetljenca Žige Zoisa barona Edelsteinskega (1747 - 1819) zaposlil v dvorni knjižnici na Dunaju in se potem prizadevno rinil po uradniški lestvici navzgor. Neznansko ambiciozni Kopitar je bil kaj mračna eksistenca: ker je leta 1808 oziroma 1809 izdal znanstveno neoporečno slovnico slovanskega jezika na Kranjskem, Koroškem in Štajerskem, je menil, da mu zaradi tega od tedaj na vekomaj pripada vloga prvega razsodnika v zadevah, ki so povezane s slovenščino. Kot cenzor je s trdo in težko roko pritiskal na rojake, medtem ko je bil nasproti oblastnikom upognjen. Pravi biciklist torej! Spletkaril je proti vsakomur, ki se je vsaj malo dvignil nad povprečje: širil je zlohotne govorice proti pesniku in jezikoslovcu Valentinu Vodniku (1758 - 1819), hujskal proti prvemu akademskemu učitelju slovenščine (na graškem liceju) Janezu Nepomuku Primicu (1785 - 1823; Primic je med drugim tudi zaradi Kopitarjeve zahrbtnosti celo znorel) ter na vse mogoče načine oviral pesniški zbornik Krajnska čbelica, v katerem je objavljal tudi Prešeren. Brezmejno oblastni Kopitar, ki se je čutil ogroženega od praktično vsakega literarno talentiranega Slovenca, je bil neugledne postave, vendar je to skušal prikriti z oblačenjem v skladu z modnimi novostmi in norostmi. Ne gre se čuditi, da je Prešeren na njegov rovaš napisal tudi tale posmehljivi sonet (izvirnik je v nemščini):

 
  Saj čuli ste o škratov zlih naklepih:
kako rdečelase te mrcine
so samogoltno grabile cekine,
hlepele po ljubezni deklic lepih;

ko pa propadli so pri vseh ukrepih,
so zvlekli lepotice na strmine,
zaprli za zapahe jih v zidine,
da kdo jim drug premotil ne bi ujetih.

Ne mislite, da to je prazen maren;
zasledil sem ga, mrzkega pandura,
ki je dekletu brhkemu nevaren.

"Kdo je ta tič?" "Gospod Kopitar Jaren."
"Dekle?" "Slovenska je literatura."
"Zapah, ki jo drži pod njim?" "Cenzura."

 
  Pesnik ni bil posebej nežen z mrkogledim dunajskim cenzorjem, ki je bil v zasebnem življenju vse prej kot srečen človek, vendar mu nikakor ni delal krivice. Še posebej ne zato, ker je bil Kopitar zagnan podpornik čudaškega slovničarja Frana Serafina Metelka (1789 - 1860), ki je med rojaki delal zmedo s svojim prismojenim črkopisom (skoval ga je iz latiničnih, ciriličnih in na novo izumljenih črk; šlo je za zelo neokusno in neinteligentno sračje gnezdo). K sreči so razsodni ljudje na čelu s Prešernom in njegovim prijateljem Matijem Čopom (1797 - 1835) Metelkovo pisavo, ki bi Slovence ne samo po jeziku, temveč tudi po črkopisu ločila od vseh drugih narodov, v pisemsko-časnikarski polemiki onemogočili. Prešeren je proti "novočrkarjem" in njihovemu frankensteinskemu navdihovalcu z Dunaja napisal znameniti sonet o kaši.

 
  Prešernove pesniške teme
Pesnik preprosto ni trpel neumnosti in tiranije. V nobeni obliki. Z jasno besedo je udaril po prislovično zabitih slovenskih slovničarjih, ki so rojakom od nekdaj grenili življenje s svojimi obupno bedastimi domislicami in malenkostnimi kapricami. Lotil pa se je tudi predpisovalcev smeri literarnega razvoja; z njimi je obračunal v satiričnem dialogu Nova pisarija in v parabolični legendi Orglar. V slednji celo sam ljubi Bog posvari svojega pregorečega služabnika, ki hoče ljubezen proslavljajočega slavčka naučiti svetih pesmi:

 
  Pusti peti moj'ga slavca,
kakor sem mu grlo stvaril! (...)

Komur pevski duh sem vdihnil,
ž njim sem dal mu pesmi svoje;
drugih ne, le té naj poje,
dokler da bo v grobu utihnil.

 
  Vsakdo naj torej živi v skladu s svojim notranjim bistvom; nihče nima pravice - ne glede na še tako "dobrohotne" namene - terorizirati drugega. Ljudi je treba sprejeti takšne, kot so, ne pa od njih zahtevati "poboljšanja", "korigiranja", "prilagajanja" ipd. Prešernu je bila vsakršna nesvobodnost neznosno zoprna: tako ni čudno, da celo žepne ure ni imel pripete na svoja oblačila z verižico (kakor je bilo to v tistem času v navadi), saj ga je ta preveč spominjala na verigo kot simbol zasužnjenosti. Seveda pesnik tudi nevzpodbudnih političnih razmer v času Metternichove absolutistične vladavine ni opazoval ravnodušno. Na večer življenja je napisal Zdravljico, ki je v vesoljno bratstvo pod praporom svobode združila vse ljudi dobre volje in vse narode sveta: res je bila to utopija - toda utopija, ki si jo je bilo vredno zamisliti. V srcih rojakov je Prešernova misel našla odmev; tako so njegovi monumentalni verzi:

 
  Žive naj vsi naródi,
ki hrepene dočakat' dan, da,
koder sonce hodi,
prepir iz sveta bo pregnan,
da rojak
prost bo vsak,
ne vrag, le sosed bo mejak!

 
  postali osrednje sporočilo slovenske državne himne. Toda Prešernova pesniška misel se ni vrtela le okoli vélike teme svobode; njegovi verzi so bili v prvi vrsti izraz silovite ljubezni - na eni strani do pripadnic lepšega spola in na drugi do naroda. Ljubezen, ki jo srečujemo v Prešernovi poeziji, ima mnogo obrazov: zna biti polna nežnega upanja in neskrivane samozavesti, kakor v 7. gazeli (Kdor jih bere, vsak drugače pesmi moje sodi), toda tudi brezmejnega trpljenja, kakor v temle sonetu, ki opisuje usodo neuslišanega zaljubljenca:

 
  Zgodi se včasih, da mohamedani,
praznujejo budisti v daljni Kini
al' ljudstva, kjer šopir'jo se bramini,
en dan z med njimi ujetimi kristjani.

Veselje onih glasen hrup oznani,
pojo trobente, píščal k tamburini;
obhajajo v srcá ga globočini
v samotnih kotih ti, z nočjo obdani.

Bil je tvoj god, glasnó so strune pele,
obhajali so s petjem ga in plesom
prijat'lji in prijat'ljice vesele;

jaz praznoval sem z mokrim ga očesom,
v samoti so za srečne dni puhtele
iz polnega srca željé k nebesom.

 
  Pesnik pozna tako srečo kot nesrečo v ljubezni. Prva se povezuje z radostjo literarnega ustvarjanja, druga pa z bolečino spoznanja, da včasih niti popolna predanost, najboljši nameni in najlepše želje ne odpahnejo vrat srca nesmrtno ljubljene. Prešeren, ki je svoji izbranki - krhki ljubljanski gospodični Primičevi Juliji - posvetil Sonetni venec, sluti, da bo zavrnjen (kakor nesrečni italijanski pesnik Torquato Tasso, ki je v 16. stoletju oboževal "Estijanko" Leonoro), saj pravi:

 
  Iz srca svoje so kali pognale,
ki bolečin molčati dalj ne more;
enak sem pevcu, ki je Leonore
pel Estijanke imenitne hvale.

Das' od ljubezni usta so molčale,
ki mu mračila je mladosti zore,
ki v upu nič imela ni podpore,
skrivaj so pesmi jo razodevále.

Željá se ogenj v meni ne poleže,
das' upa tvoj pogled v srce ne vlije,
strah razžaliti te mi jezik veže.

Bridkost, k' od nje srce več ne počije,
odkrivajo njegove skrivne teže
mokrocveteče rož'ce poezije,

 
  a zaradi tega ne ljubi nič manj. Kakor drugi romantiki meni, da človeškemu srcu ni mogoče ukazovati, saj ljubezen ni nekaj, kar se izmenjava (ali celo kupuje in prodaja) na trgu sanj in resničnosti. Nasprotno: srce ukazuje človeku, in to brez računanja na dobiček ali izgubo. Ljubezen preprosto je - če je treba, celo vsemu svetu navkljub! Lastni usodi v nobenem primeru ni mogoče ubežati. Iz Prešernovih pesmi se dá izluščiti pravo ljubezensko dramo. Njen začetek je mogoče videti v verzih:

 
  Že miru srčnemu nevarne leta,
mladosti leta so slovo jemale;
domače sem lepé poznal dekleta,
dežel sem tujih videl hčere zale;

bila srcá ni próstost men' odvzeta,
že so prevzetne misli mi vstajále,
da mal' al' nič ljubezen ne opravi
pri temu, ki se trdno v bran ji stavi.

Prišla lepote rajske je devica,
da videl bi ne bil podobe njene!
Rdeči zor osramoté nje lica
in nje oči nebeških zvezd plamene,
nikdar več zdrav ne bo, ki ga puščica
pogleda bistrega v srce zadene.
Kdo znal popisat' ust bi ljubeznivost,
nedolžnih prs' snega kdo zapeljivost?

 
  Neuresničene ljubezni
Tu je še vse lepo in prav; nobenega oblačka ni na jasnem nebu. Toda občutljivi pesnik kljub temu ne more biti docela brez skrbi, kajti okoliščine prvega srečanja z izvoljenko utegnejo biti globlje pomenljive, kakor moremo razbrati iz soneta Je od vesel'ga časa teklo leto. Veseli čas kristjanov - rojstvo Odrešenika sveta Jezusa Kristusa - je že zdavnaj minil, pesnik pa se je znašel na kraju, ki s svojim imenom bolj spominja na njegovo smrt (Trnovo - trnjeva krona). Tudi čas je vse prej kot vesel: sobota velikega tedna je pravzaprav dan umrlega Boga (Prešeren ne poudarja po naključju "božjega groba"). Rojstvo ljubezni, ki je seveda drugo ime za življenje oziroma njegov izvir, je v takem trenutku (tj. v trenutku, ki je zaznamovan s smrtjo) svojevrsten čudež. Vendar je to čudež samo za Prešerna: za druge ljudi, ki se posvečajo pobožnostnim opravilom, je stvar popolnoma drugačna; mešanje religiozne in ljubezenske vere (ognjena iskra, ki je ni mogoče ugasniti - torej večni plamen -, je njen simbol) je zanje povsem nesprejemljivo bogoskrunstvo. Takšnega mnenja je očitno tudi Prešernova izbranka, saj začetek ljubezni zanj pomeni začetek gorja. Vendar pa (ne pozabimo, da smo v času nepoboljšljivih oziroma nepokvarljivih romantikov!) to ni razlog, da bi se človek svojim najglobljim čustvom odpovedal. Zlasti če je pesnik, saj utegne v brezupni ljubezenski nesreči - enako kakor v upajoči ljubezenski sreči - odkriti vir najgloblje poezije (kakor je mogoče razbrati iz soneta, ki omenja Leonoro "Estijansko" in njenega častilca). Ali z drugimi besedami: tudi nesreča v ljubezni navsezadnje ni onstran vsakršnega smisla, čeprav ga je včasih težko opaziti. Treba pa je reči, da ga Prešeren v Sonetnem vencu vidi zelo jasno: njegova poezija želi zbuditi "Slovenšč'no celo", se pravi vse ljudi, ki govore naš jezik. Tu se erotična ljubezen do ženske povezuje z dejavno ljubeznijo do rojakov, se pravi do naroda, ki mu pripada ("rod Slovenšč'ne cele"). Nič se torej ne izgubi; nič ni zaman - čeprav je marsikaj zastonj.

 
  Primičeva Julija Prešerna seveda ni uslišala. Gospod doktor se njeni oblastni materi, ki je noč in dan skrbela za dušni in siceršnji blagor ljubljene hčerke, nikakor ni zdel dovolj soliden človek. Resda je imel univerzitetno diplomo, toda v službi ni napredoval, kot bi bilo treba; ni in ni se mogel prikopati do samostojnega odvetništva ter s tem do zanesljivih - in kar je še pomembnejše: do zadovoljivih - dohodkov. Ampak to je vedel tudi sam pesnik, saj je z bridkostjo v srcu ugotavljal, kako so modrost, pravičnost in učenost samske device brez dot (kajti za vsa področja življenja velja, "da le petica dá ime sloveče" in "človek toliko velja, kar plača") ... V tistih časih je bila celo poroka vsaj toliko kot nasledek ljubezni tudi posel: bistra glava se ženi oziroma moži z mislijo na premoženje! Bogastvo snubi bogastvo. Denar dela denar (nesreča pa nesrečo). Poleg tega: kaj si le misli ta človek, ki svojo snubitev oznani kar v časopisu (sonetni venec z akrostišnim posvetilom "Primicovi Julji" je namreč izšel kot priloga k ljubljanskemu nemško pisanemu časniku Ilirski list)!? Mar ni doba trubadurjev in viteških oboževanj že zdavnaj minila? Še podoknice so bile iz večera v večer manj običajne! Ne, ne, Prešeren že ni pravi. Ne more biti. Ne sme biti! Nekako tako je najbrž razmišljala Julijina mama - in hčerkino roko obljubila imovitemu Jožefu pl. Scheuchenstuehlu. Možak je bil v vsakem pogledu "dobra partija", vrhu vsega pa se je lahko pohvalil celo z aristokratskim poreklom. Kajpada: ljudje so tedaj že vedeli, da plemiči nimajo kakšne posebne "modre krvi" - in celo na stranišče morajo hoditi kot vsi drugi! -, toda pl. pred priimkom je imel še vedno magično privlačno moč za večino tistih, ki se niso mogli postavljati z njim. Prešernov veliki sodobnik, francoski pisatelj Balzac, je npr. nemalo truda porabil za to, da je ljudi okoli sebe prepričal o svojem plemiškem poreklu (njegov priimek naj bi se torej pravilno glasil de Balzac; ker je bil briljanten pisatelj, mu je manever popolnoma uspel in mu je nasedel ves svet, čeprav je šlo za grdo potegavščino oziroma izmišljijo: v resnici je mož bil plemič-samouk, se reče pravcati self-made-nobleman!).

 
  Čeprav je bil Prešeren na ženitno-možitvenem tržišču provincialne Ljubljane v bistvu brezobzirno škartiran, se njegova ljubezen ni ohladila. To vendar ni čustvo, ki bi bilo odvisno od reakcije drugega oziroma drugih! Narava terja prosto pot - četudi se ji kultura z vsemi konvencijami in predsodki na vso moč zoperstavlja. Zato ni prav nič presenetljiv pesnikov sonet, napisan v zagovor Venca, ki je med vrlimi meščani v kranjskem glavnem mestu dvignil nemalo prahu:

 
  Ni znal molitve žláhtnič trde glave,
ko te začetek, v k'teri poje hvala
se nji, ki mati božja je postala;
kar znal, je vedno molil 'z misli prave.

Ko znébil duh se trupla je težave,
legenda pravi, da je roža zala
'z njegovega srca skoz grob pognala
z napisom zlatih črk: "Marija ave!"

Od zora, da se nagne dan k večeri,
glasi ponoči pesem se ognjena
le tebi, s'cer nobeni Eve hčeri;

da pred, ko ugasnila smrt moč plamena,
je z' srca zrastel venec, ne zameri,
ki nosi črke tvojega imena!

 
  Prešeren kot človek plemenitih ljubezenskih občutij ne more odnehati, čeprav se zdi na las podoben omejenemu trdoglavcu. Kot pobožen romar hodi v atelje svojega prijatelja, slikarja Matevža Langusa, ki je dobil naročilo, da ovekoveči lik Primičeve Julije:

 
  Mars'k'teri romar gre v Rim, v Kompostelje,
Al' tje, kjer svet' Anton Jezusa var'je,
Trsat obišče al' svete Lušarje
Enkrat v življenju al' Marij'no Celje.

V podobah gledat' hrepeni veselje
Življenja rajskega. Sled sence zarje
Unstranske glor'je, vtisnjeni v oltarje,
Ljubezni verne ohladi mu želje.

Ah tak' podobo gledat' me device,
Nebeške nje lepote senco,
sanje Goljufne, v k'terih komaj sled resnice,

Ukaz želj vleče v tvoje domovanje;
Srce obupa manj more puščice,
Ur krajši tek, tam milše prs' zdih'vanje.

 
  Prijatelji umirajo
Čeprav se je mojster Langus potrudil po svojih najboljših močeh in pegasto gospodično Julijo (ki je zapovrh je menda imela eno ramo opazno nižjo od druge) upodobil tako, da si je bila kar najbolj všeč, je vendarle treba reči, da njegov portret Prešernove nesmrtno ljubljene ni posebej imenitno delo. Sploh pa: slika je samo slika. Vrhu vsega mora prej ali slej zapustiti umetnikovo delavnico. Pesnik je tako ostal sam s seboj. Še vedno so se njegove misli vrtele okoli ene same stvari, kakor pričuje pesem Kam?. Da bi bila nesreča še večja, je smrt drugega za drugim ugonabljala Prešernove prijatelje: leta 1835, ko je bilo že kristalno jasno, da je Julija za pesnika nedosegljiva, se je pri kopanju v Savi utopil knjižničar Matija Čop, ki je bil poznavalski ljubitelj vsega lepega in tenkočuten kritik. Pet let pozneje se je za zmerom poslovil tudi nesrečni veseljak Andrej Smole (1800 - 1840), ki je bil poln veličastnih načrtov za razmah slovenske literature. Prešeren je oba poveličal z globoko občutenimi vrsticami: prvemu je posvetil nemško in slovensko elegijo ter razmeroma obsežno povest v verzih Krst pri Savici, drugemu pa eno svojih najlepših pesmi s preprostim naslovom V spomin Andreja Smoleta. Krst pri Savici je precej mračna zgodba o srednjeveških bojih med napadalnimi kristjani, ki ne samo z zgovornostjo, temveč tudi z ognjem in mečem (ter zapovrh še s pomočjo tuje, tj. bavarske vojaške intervence) razširjajo svoje nauke, in slovenskimi staroverci (ti brez upa zmage branijo svobodo svojega ljudstva). Osrednji junak pesnitve, poganski voditelj Črtomir, se po porazu na bojnem polju zaradi ljubezni do svoje izvoljenke Bogomile, ki je že sprejela novo vero, spreobrne in postane Kristusov vojščak - duhovnik. Navidez je to docela neherojsko dejanje: Črtomir ni dal življenja za svoje ideale. Toda: kaj če onstran groba ni nič? Kaj če je smrt samo absolutni konec - torej tudi konec vsakršnega smisla - in nič drugega? Čemu potem žrtvovati sebe? (Sploh pa: je smrt telesa najhujše, kar lahko človeka doleti? Ni to morebiti smrt duše(vnosti), ki jo telo utegne celo preživeti?) Prešeren v osebnoizpovednih pesmih namreč nikoli ne pripoveduje o tem, kaj naj bi bilo po smrti: v Sonetih nesreče in drugih pesmih, ki obravnavajo človekovo obstajanje in nehanje, pove samo, da tam (tj. onstran) ni tistega, kar je tu. Tudi v Krstu pri Savici se zastor spusti na mestu, kjer bi avtor moral z jasno besedo spregovoriti o onstranstvu: Črtomir in Bogomila se razideta in se na svetu več ne vidita. Ali se izpolni Bogomilin up o srečanju v nebesih, ne vemo. Za dovolj preprosto štorijo se torej skriva kup usodnih vprašanj, na katera pravzaprav ni odgovora. Bog v Krstu pri Savici ostaja nem in ne odgovarja ljudem - ne njihovim strahovom ne njihovemu upanju. Je potemtakem presenetljivo, da je življenje resnico iščočega človeka ("popotnika") v enem od Sonetov nesreče označeno kot "gnus", njegovo prizorišče pa kot "brezno"?

 
  Tudi posmrtnica za Andrejem Smoletom je na podobni "valovni dolžini": o rajniku se dá reči le to, da ni nesrečen - kot je bil med živimi. Nič drugega. Ni se mogoče tolažiti z mislijo, da je človek za vso svojo dobroto (in pesnik pravi o mrtvem prijatelju: "...bolj'ga srca ni imela Ljubljana"!) pravično poplačan na kakšnem "onem svetu". Toda vrnimo se v leto 1836, ko je Prešeren izdal Krst pri Savici. Za njim je tedaj že bila večina pesniškega opusa, ki je počasi rasel v Knjigo - v Poezije. V dovolj jasnih obrisih se mu je kazala tudi prihodnost, saj je v enem zgodnjih sonetov šegavo vnaprej opisal svoja poslednja leta:

 
  Kupído, ti in tvoja lepa starka
ne bosta dalje me za nos vodila;
ne bom pel vaj'ne hvale brez plačila
do konca dni ko siromak Petrarka.

Dovolj mi let je že napredla Parka;
kogá mi je prinesla pevska žila?
Nobena me še ni deklet ljubila,
kadil ne bom več vaju brez preudarka.

Obéti vaj'ni so le prazne šale;
sit, nehvaležnika, sem vaj'ne tlake;
ta leta, ki so meni še ostale,

cel dan iz pravd koval bom rumenjake,
zvečer s prijat'lji praznil bom bokale,
preganjal z vinom bom skrbi oblake.

 
  Prizorišče pesnikove življenjske drame je postajalo vse temnejše, vendar se ustvarjanju ni odpovedal, čeprav je postalo drugo ime za trpljenje - kakor je bilo včasih drugo ime za upanje (oziroma celo najvernejši izraz le-tega). Leta 1838 je nastala izjemno skrbno in strogo oblikovana pesem Pevcu (kitice, ki so v znamenju vsaka "svojega" samoglasnika, so simetrično razporejene okoli središčne osi; vrstic je štirinajst - toliko kot v sonetu), ki na neverjetno trpek način govori o usodi pesnika:

 
  Kdo zna
noč temno razjasnit', ki tare duha!

Kdo ve
kragulja odgnati, ki kljuje srce
od zora do mraka, od mraka do dne!

Kdo uči
izbrisat' 'z spomina nekdanje dni,
brezup prihodnjih odvzet' spred oči,
praznoti ubežati, ki zdanje mori!

Kako
bit' hočeš poet in ti pretežko
je v prsih nosit al' pekel al' nebo!

Stanu
se svojega spomni, trpi brez miru! -

 
  Razmerje z Ano Jelovškovo
Pozna trideseta leta so najbrž najnižja točka Prešernovega življenja. Zapletel se je v erotično zvezo z rosno mlado posvojenko stare gospe Primičeve (šlo je torej za Julijino adoptivno "sestro", ki pa je od krušne "matere" pobegnila), Ano Jelovškovo, vendar ta ljubezen zanj ni bila več sveta, kot je za kristjane oltar, temveč mu je pomenila zgolj "lepo stvar". Njuni otroci so imeli žalostno usodo, saj starši zaradi gmotne stiske zanje niso mogli ravno vzorno skrbeti - dva sta umrla v otroški dobi, hčerka Ernestina, ki je postala šivilja, pa je pozneje v nemščini napisala knjigo o svojem očetu. Za njen izid v slovenskem prevodu je v začetku 20. stoletja poskrbel pesnik Anton Aškerc.

 
  V štiridesetih letih so se obzorja nekoliko zjasnila (žal ne tudi povsem zvedrila). V Ljubljani je cesarsko-kraljeva kmetijska družba za vojvodino Kranjsko začela izdajati gospodarski tednik Kmetijske in rokodelske novice (1843). Uredništvo časnika je prevzel "oče slovenskega naroda" dr. Janez Bleiweis, ki je svojo vlogo pojmoval zelo široko in je nekaj prostora v listu kmalu namenil tudi literatom. To je bilo velikega pomena, saj so imeli naši pesniki in pisatelji drugod le malo možnosti za objavo svojih del. Ponujeno priložnost je seveda izkoristil tudi Prešeren, ki je navsezadnje - po več zavrnjenih prošnjah - le uspel dobiti samostojno odvetništvo v Kranju.

 
  Pesnik se je tudi v tem času (kljub čedalje hujšim zdravstvenim tegobam) intenzivno zanimal za svet okoli sebe: tako je npr. opazil in na svoj način pozdravil prihod čudesa tedanje tehnike - železnice - v naše kraje (hudomušna dialoška pesem Od železne ceste; leta 1846 je stekel promet po progi med štejerskim deželnim glavnim mestom Gradcem in Celjem). Vedel je tudi za največjega glasbenega virtuoza 1. polovice 19. stoletja, italijanskega violinista Niccoloja Paganinija, ki ga omenja v pesmi Ženska zvestoba ("... on ko Paganin je navadil se, da godel na eno struno je."). Po svojih močeh je sodeloval v revoluciji leta 1848, ki v Srednji Evropi ni samo dokončno zrušila fevdalnega reda ter pometla z osovraženo in ponižujočo tlako, temveč je pomenila tudi pravcato "pomlad narodov". Ker je zoprni cenzor Kopitar leta 1844 umrl, je Prešeren lahko začel resno misliti na izdajo knjige svojih pesmi. Novi vrhovni nadzornik nad slovanskim tiskom v habsburški monarhiji je postal previdno liberalno usmerjeni štajerski Slovenec Franc Miklošič (1813 - 1891), ki je bil mnogo širokosrčnejši kot njegov kranjski predhodnik (leta 1848 je postal eden od očetov ideje zedinjene Slovenije, proslavil pa se je tudi kot univerzitetni profesor in član akademije znanosti na Dunaju; cesar Franc Jožef mu je celo podelil plemstvo, in sicer stopnjo viteza) in pesniku ni delal prehudih težav. Tako so konec leta 1846 (z letnico 1847) končno zagledale luč sveta Poezije doktorja Franceta Prešerna. Literarna javnost - tako slovenska kot nemška - jih je ugodno sprejela in Bleiweisove Novice so njenega avtorja medtem že začele označevati kot slavnega pesnika. Vendar so vsi ti uspehi prišli prepozno; Prešernov alkoholizem in telesni propad sta bila vse očitnejša. Sredi leta 1848 je pesnik - zaradi trpljenja, povezanega z nezadržno napredujočo cirozo jeter - poskušal narediti samomor, vendar so ga drugi ljudje še pravočasno sneli z vrvi. Zadnji meseci njegovega življenja so bili najbednejše vegetiranje. Ob bolnikovi postelji so se izmenjavali najrazličnejši obiskovalci: zdravniki so poskušali ordinirati (vendar čudeži niso domena njihove znanosti; celo triumfe medicinske stroke prej ali slej zakrije zemlja!), sorodniki so se zanimali za zapuščino, znanci pa so se drug za drugim poslavljali. Nazdanje je k pesniku, ki je slovel kot človek svobodne misli, prišel celo duhovnik in mu pred smrtjo pomagal z verskimi tolažili. Tudi tisk - kot javno uho in oko - se je razmeroma intenzivno zanimal za potek Prešernove bolezni. Čeprav ni bil predsednik vlade/republike ali filmska/rockovska zvezda. Poleg tega v tistih mesecih zares ni manjkalo novic: sivolasi, dvainosemdesetletni feldmaršal dunajskega cesarja, grof Radetzky (znal je tudi slovensko; v Zidanem Mostu je nekoč železniške delavce nagovoril v našem jeziku in jim dal denar za pijačo), je s svojimi regimenti - med njimi je bil najznamenitejši "jekleni" 47. spodnještajerski polk - podil Italijane po porečju Pada, da se je kar kadilo za njimi; na Ogrskem je prišlo do neuspešnega poskusa strmoglavljenja habsburške dinastije s tamkajšnjega prestola in do revolucije; komunisti so lansirali svoj manifest ter v imenu delavcev grozili lastnikom kapitala... Ni kaj, v 19. stoletju so pač še spoštovali kneze duha, ne le vladarjev teles in muh enodnevnic (oziroma enonočnic) na zabavnjaškem semnju ničevosti.

 
  Pesnik je umrl ob zori 8. februarja 1849. Še istega dne so v kranjskem glavnem mestu natisnili tole osmrtnico:


 
  Slovenskimu družtvu v Ljubljani je dal gospod vodja narodske straže v Krajnji žalostni prigodek na znanje, de je naš slavni pesnik gospod

France Prešerin,

dohtar pravice in c. k. (tj. cesarsko-kraljevi) pravdosrednik (tj. odvetnik) v Krajnji, 8. dan tega meseca ob osmih dopoldne, po dolgi bolezni in previden s smertnimi zakramenti umerl.

Pogreb bo v saboto, 10. dan tega mesca, ob desetih dopoldne.
Slavnimu možu poslednjo čast skazati, povabi slovensko družtvo prijatle in znance rajnciga, vse ude slovenskiga družtva, in sploh vse domorodce, naj pridejo v saboto v Krajnj k pogrebu.


 
  Odtlej je Prešeren za generacije Slovencev mnogo več kot zgolj eden iz vrste domačih literatov. Je kratko malo naš pesniški genij. Spremlja nas od rojstva do smrti. Časi se spreminjajo, Prešernovo delo pa ostaja čvrsta skala neminljive lepote v razpenjenem morju minevanja.


 
  prof. dr. Igor Grdina

 
 

Besedilo je bilo objavljeno v knjigi Prešeren.doc založbe Rokus. Mednaslovi so redakcijski.
 
     
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.