KAZALO   Uvod   Življenje     -  Življenjepis -  Časovni trak -  Rodoslovno drevo -  O času in prostoru -  Zemljevid -  Kdo je kdo -  Upodobitve   Dela   Za šolarje   Zanimivosti   Iskanje   Povezave   O avtorjih
			"France Prešeren ni za mene samo največji slovenski pesnik 19. stoletja, ampak tudi ena iz močnih povezav med slovensko in češko kulturo. (...)"     Marek Pavlík kulturni ataše Veleposlaništva Češke Republike       Vanessa Redgrave in Stane Sever   Prešeren je v enem od svojih sonetov kritiziral Kopitarja in njegovo delo. V njem je Kopitar po poklicu ...
	PORTRETI DR. FRANCETA PREŠERNA                           Franz Goldenstein 1850   F.K. Zajec 1865   Neznani avtor 19. stol.   Ivan Zajec 1899           Neznani avtor. okoli 1900   Anton Čeh 1908   Anton Koželj 1912   Miha Maleš 1922           Hinko Smrekar 1927   Neznani avtor. prva pol. 20. stol.   Elko Justin 1937   Marjan Šorli Janez Vidic 1944         France Mihelič 1945   Božidar Jakac 1946   Maksim Gaspari 1948   Božidar Jakac 1948           Vladimir Štoviček Stane Dremelj 50. leta, 20 stol.   Pavel Pirih začetek 50. let, 20. stol Milan Batista 1963           Franc Anžel 1968   Ive Šubic 1976   Drago Tršar začetek 80. let, 20 stol. Borut Pečar 1984           Tomaž Kržišnik 1980   Marjan Belec 1990   Rudolf Španzel 1991   Vladimir Lakovič 1991             Andrej Dolinar 1993   Miha Kač 1996   Stane Kolman 1998       al ne obstaja niti ena upodobitev pesnika Franceta Prešerna, za katero bi lahko z vso gotovostjo trdili, da je nastala še za časa njegovega življenja. Iz pričevanj sorodnikov in nekaterih drugih sodobnikov lahko ugotavljamo, da se je pesnik izogibal portretiranju. Zadnjo priložnost, da bi vendarle ohranili pravo podobo Prešernovega obraza, je zaman poskušal izkoristiti njegov prijatelj Franc Potočnik, ki je ponoči 8. februarja 1849 napisal slikarju Matevžu Langusu pismo, v katerem ga je rotil, naj takoj odpotuje v Kranj ter ubogega Petrarka v poslednji uri na mrtvaškem odru naslika. Na žalost Langus, ki je takrat slovel v Ljubljani kot najboljši domorodni slikar, njegovi prošnji ni ustregel. Precej splošno obžalovanje, da Slovenci niso imeli niti ene podobe svojega najuglednejšega pesnika, ki bi bila narejena ob času, ko je ta živel, je bila verjetno glavni povod, da se je leta 1850 tedanji ljubljanski slikar Franz Kurz Goldenstein brez posebnega naročila lotil slikanja pesnika Prešerna. Čeprav je umetnik naslikal obraz svojega prijatelja po spominu šele eno leto po njegovi smrti in štiri leta po njunem zadnjem srečanju, je ta slika za Slovence izjemno dragocena, saj je doslej edini znani likovni dokument, ki osvetljuje skrivnostno uganko, kakšna je bila resnična pesnikova telesna podoba. V naslednjih sto petdesetih letih je za Goldensteinom poskušala vrsta slikarjev in kiparjev v likovno obliko ujeti izginulo pesnikovo podobo. Upodabljali so ga najprej po spominu ali po pripovedovanju ter so si pri delu pomagali celo s fotografijami sorodnikov. Pozneje, ko so Prešernovi sodobniki pomrli, pa so pesnika upodabljali po domišljijski predstavi, nastali na podlagi svojega razumevanja Prešernovih poezij. Tako danes predstavlja izjemno barvita galerija doslej znanih upodobitev hkrati tudi nadvse zanimiv prikaz zgodovinskega razvoja našega doživljanja Prešernovega pesniškega lika. Goldensteinova slika Franceta Prešerna, ki jo je kmalu po njenem nastanku kupil Franc Potočnik in jo je imel od leta 1851 do okoli leta 1869 v varstvu Janez Bleiweis, pa v širši slovenski javnosti na žalost ni mogla ustrezno zaživeti vse do leta 1900, ko jo je šele ob stoletnici pesnikovega rojstva njen tedanji lastnik Franc Levec prvič objavil v Prešernovem albumu in z dodanim Potočnikovim pismom izpričal njeno avtentičnost. Posebno v času, ko jo je imel pri sebi Bleiweis, je bila dostopna le redkim izbrancem. Med izbranimi si jo je lahko ogledal tudi kipar Franc Ksaver Zajec in po njej naredil prvi doprsni kip Franceta Prešerna. Zajec je bil v tistem času že znan in preskušen portretist, vendar pesnika osebno ni poznal. Mavčno doprsje v nadnaravni velikosti je bilo narejeno za eno od živih slik v uprizoritvi Krsta pri Savici na odru deželnega gledališča v Ljubljani dne 2.12.1865. Zaman pa sta Prešernovo sliko iskala založnik Otto Wagner in urednik Fran Levstik, ko sta leta 1866 pripravljala prvo posmrtno izdajo Prešernovih poezij Pesmi Franceta Preširna za Klasje. Neznani slikar diletant si je pri risanju pesnikovega portreta za to knjigo pomagal s fotografijo sestre Katre, ustnimi opisi takrat še živečih pesnikovih znancev, za model pa mu je menda bil tudi bratranec Anton Svetina. Po tej, t.i. Wagnerjevi podobi so se zgledovali mnogi kasnejši slikarji in po njej so si Slovenci predstavljali pesnika vse do leta 1900, do Levčeve objave Goldensteinove podobe. Od kasnejših upodobitev v 19. stoletju velja omeniti vsaj celopostavne kipce pesnika Prešerna, ki jih je proti koncu leta 1870 začel serijsko izdelovati Franc Ksaver Zajec, podobe Franca Pustavrha (pred 1876), Josefa MukaŢovskega, Ignaca Fignerja (1879), Tomaža HrnciŢa (1891) in še posebno Prešernovo doprsje iz kararskega marmorja kiparja Alojzija Gangla (1895). Število upodobitev Franceta Prešerna je zlasti naraslo konec 19. stoletja, ko so se Slovenci pospešeno pripravljali na slovesno praznovanje stoletnice pesnikovega rojstva. Njegova podoba se je začela pojavljati na narodnih vizitkah in od 1896 tudi na razglednicah. Pomembna spodbuda za kiparje je bilo tudi prizadevanje za osrednji spomenik pesniku Francetu Prešernu v Ljubljani. Natečaja se je udeležilo šest uglednih kiparjev, nagrajen pa je bil osnutek kipa Ivana Zajca. Spomenik so odkrili 10.9.1905. leta. Iz leta 1900 so posebne pozornosti vredne upodobitve slikarjev Ivana Groharja in Ivana Vavpotiča, kiparja Alojzija Repiča in portreti neznanih avtorjev, ki jih hranijo na Magistratu v Ljubljani, v Študijski knjižnici v Novem mestu, v gostilni Kaprol v Sodražici idr. Tem so v naslednjih letih sledile upodobitve Alojzija Šubica (1902), Saše Šantla (1905), Maksima Gasparija (1905, 1907), Antona Čeha (1908), Antona Severja (1909), Antona Koželja (1912), Lojzeta Dolinarja (1914) in drugih. V obdobju med obema vojnama so Prešernovo ikonografijo pomembno zaznamovali Maksim Gaspari, Božidar Jakac, Hinko Smrekar, Elko Justin, ob njih pa še Ivan Vavpotič, Ivan Čargo, Nikolaj Pirnat, France Gorše, Viktor Cotič, Ksenija Prunkova, Rajko Šubic, Stane Dremelj idr. V tem času sta spodbudno vplivala na likovne ustvarjalce zlasti France Kidrič, ki je leta 1935 pripravljal svoje obsežno delo o Prešernu in kasneje še Prešernov album, ter Miha Maleš, ki je bil leta 1940 pobudnik ilustriranih izdaj Prešernovih pesmi. Kontinuiteta pesnikovih upodobitev med drugo svetovno vojno ni bila popolnoma prekinjena (Avgust Černigoj, Hinko Smrekar, Janez Vidic, Stane Dremelj, France Mihelič). Po vojni so se Jakcu, Gaspariju, Dremlju pridružili med drugimi Čoro Škodlar, Boris Kalin, Frančišek Smerdu, Vladimir Štoviček, tem pa od šestesetih let naprej še Milan Batista, Franc Anžel, Ive Šubic, Tomaž Kržišnik, Tone Demšar, Drago Tršar, Borut Pečar, Vladimir Lakovič, Albin Ambrožič, Rudolf Španzel, Pavel Pirih, Marjan Belec, Andrej Dolinar, Stane Kolman in še mnogi drugi. Popolnega seznama vseh likovnih ustvarjalcev, ki so v sto petdesetih letih tako ali drugače upodobili našega največjega pesnika Franceta Prešerna, verjetno še dolgo ne bo mogoče narediti. Vsekakor pa je zelo razveseljivo dejstvo, da ostaja Prešernov pesniški lik še naprej skrivnostno vznemirljiv in nenehno vabljiv za upodabljanje tudi pri novih generacijah naših likovnih umetnikov.     Janez Mušič
	© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.   Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki. Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.