"Za razliko od drugih sama ob imenu Prešeren najprej pomislim na Prešernov trg v Ljubljani. (...)"  
 
Vika Potočnik
županja
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
"Dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da najmanjše fige", je bil ...
     

 
 
 
NazajKazaloNaprej
 
       
Recitacija   ŽENSKA ZVESTOBA  
   bere:
   Stane
   Sever
 
Bil godec je mlad, in lep, in vesel,
lepó je godel, sladkó je pel.

Bilo ni godú, svatóvšne, semnja,
de tje ne bili bi vabíli ga.

Poslušajo radi ga vsi ljudje,
ga gledajo rade dekleta mladé;

posebno pa Micka, županova hči,
pogosto vanjga obrača oči.

Od čistega godec je ognja vnet
za Micko bogato, rožo deklet.

Zastonj več druzih postopa za njo,
le njemu prijazno se smeja oko.

In kar mu obetate očesa njé,
potrdijo kmalo besede sladké.

Nje oča s'cer stavi ljubezni se v bran;
al oča bo spróšen, al pa goljufan.

Obljubi Micka godčova bit;
al samka ostati, se ne možit.

Prišel je v grad mlad, lep kancelir,
sto zlatih je služil dvakrat štir.

Lohka bi s temi, in kar bo dobil
še zraven, ženico, otroke redil.

Od konca mesto hód' obiskvat;
povabi ga deklic oče al brat.

Vklon materni, gospodične oko
ponujata v zakon mu njeno rokó.

Al v kratkem času se zgodi,
de cele mesce ga v mestu ni.

Novica pravi se na glas,
de hodi k županu pogosto v vas.

S'cer oče župan so mož neslan,
kaj dela tam kancelir vsak dan?

Priljudna in lepa je njega hči;
al ona zvestó za godca gori.

Bil velki šmaren prišel je spet,
prišel god Micike, rože deklet.

Bil čas se je Micki prikupít,
zagódnico čas ji je bil naredít.

Pod oknam godejo godci trijé,
med njimi tam gode ljubi njé.

Pod oknam godejo ure tri;
al Micike lepe k oknu ni.

Nje godec strune pritiska hudó,
od Micike jemlje nékdo slovo.

Na goslih póčila struna je,
to, godec! ni dobro znamenje.

Zarotil se je, se je zaklel,
de strune druge ne bo napel.

Na mali šmaren preblečena
gospa je Micika v cerkev prišla.

"O, godec! kak dolgo boš še žaloval,
kak dolgo se pred ljudmi sramoval?

Pomisli, de v jopici deklica
gospa bi rada vsaka bila.

Zakaj si bogate lotil se?
Snubačov ima na zbíranje."

Tako ga prijatlji tolažijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srce;
de več je na gosli napeti ne sme.

Kdor urne roké, sol v glavi ima,
si v vsaki nesreči pomágat zna.

Spet gosli je godec v róke vzel,
na tri je strune gosti začel.

Preteklo bilo let dvoje še ni,
je boljši godel na strune tri,

ko znal je préd gosti na vse štir,
in več je zaslužil kot mladi kanclir.

Bilo ni godu, svatóvšne, semnja,
de tje ne bili bi vabíli ga.

V pondeljek jutro z veselga godú
šel dobre je volje godec domú.

Na pragu deklica lepa stoji,
in solza za solzo ji káplja 'z oči.

"O, deklica! rosna rožica!
kogá te tak žali, božica?"

"Oh, v hiši moj oča leži bolan,
in nimam mu dati, ko sok neslan."

Bil godec je mehkega srcá,
mošnjico polno deklici da.

Za dar svoj on je nepôkoj prejel,
za ubogo deklico se je vnel.

In dolgo ni zastonj zdihoval,
je kmalo objemal jo in kušovál.

Obljubi mu vedno zvesta bit;
in on se pred pustam z njo poročit.

Ta čas je končal bil vojsko mir,
spušen na odlog je bil mušketir.

Pred dvema letama bil je ujet,
posíli v soldate bil je vzet.

Jokále so milo njene oči,
ki zdéj ji srcé za godca gori.

V nedeljo spet bil je pod lipo ples.
"Kaj vidiš tam? godec! ali je res,

de stara ljubezen ne zarijovi,
devetkrat se vrne, ponovi?

Zakaj se tak jezno obrača t' oko?
Kaj strune pritiskaš tak hudó?"

Plesála sta ravno mimo njega,
na goslih je struna póčila.

Zarotil se je, se je zaklel,
de níkdar več druge ne bo napel.

"Neumnost in ubožnost ste sestré,
bila ni deklica taka za té.

Le gosti spet skusi in bodi vesel,
de nisi v zakóna se mreže ujel."

Tako ga prijatlji tolažijo,
dokler mu obraz razjásnijo.

Po struni ga le boli srcé,
de več je na gosli napeti ne sme.

Po struni se dolgo ni kesal,
na dve je spet kmalo gosti znal.

Bilo ni godu, svatóvšne, semnja,
de tje ne bili bi vabíli ga.

In bil je spet v gradu god gospe,
tam slišat slovečga godca želé.

In v gradu je lepa hišna bila,
priljudna, al zvita tičica.

Bila še ni stara dvajset let;
al vender je dobro poznala svet.

Iz ust gospodičen svojih zna,
kak treba se trúdit je za moža.

Zvestoba je brati v godca očeh,
ki ni je najdel pri ljubicah dveh.

Kak streže mu, kak prilizuje se;
"O, godec! nastavlja ti limanice."

In preden se vnamejo zvezde nočí,
že godec za lepo hišno gorí.

Njo, koder on hodi, iše oko,
vse pesmi njegove nje hvalo pojó.

Tud' ona obljubi le zanjga goret,
in godec presrečni obljubi jo vzet.

Bile so v gradu velíke gostí,
bila omožila je mlajša se hči.

Prišel je bil v grad marsikteri svat,
iz mesta prišel je nevestni brat.

šampanjca so pili, veseli bili,
odbila je ura polnočí.

Bil godec zagodel je kotiljón,
vsi prašajo, kje je mladi baron?

Vsi prašajo, kaj se mu zgodílo je?
ker ni ga, de bi on vodil vrste.

In gre ga ískat, klicat strežaj,
in drugi za njim, ker ni ga nazaj.

In pravili so si tam na uho,
kje, de so ga najdli in kako.

Ko godec skrivnost pogovora zve,
mu lica rudeče obledé.

Po strunah lok gôri in dôli drvi,
de zadnjih strun ena odleti.

Zarótil se je, se je zaklel,
de druge ne bóde strune napel.

Tri leta so preč, zdravnik je čas,
razjásnil se spet je godca obraz;

on, ko Paganín je navadil se,
de godel na eno struno je.

Na eno je struno godel vesel,
in zraven od svojih ljubic je pel.

In pel je takó od žen in deklet,
de nič nobeni ne sme se verjet.

Zaljubil se ni v nobeno več,
dal eno jim hvalo je godec sloveč:

"De ône samé nam úrjo roké,
de ône samé nam gláve vedré."

 
       
NazajKazaloNaprej   Zvočni zapis je prispevala založba Sanje.
Če imate težave z poslušanjem recitacij, si prosim preberite navodila.
 
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.