|
|
|
|
|
|
3 |
|
bere:
Stane
Sever |
|
Žalostna komú neznana je resnica, de jo ljubim,
v pesmih mojih védna, sama govorica, de jo ljubim.
Ve že noč, ki brídko sliši zdihovati me brez spanja,
ve že svítla zarja, dneva porodnica, de jo ljubim.
Ve že jutro, ve že poldne, ve že mračni hlad večera,
tiho tožbo mojga bled'ga, vel'ga lica, de jo ljubim.
Prebivál'ša mojga stenam, mirni je samoti znano,
tudi nepokóju mesta ni novica, de jo ljubim.
Ve že roža, ki pri poti, koder draga hodi, rase,
ve že, ki nad pótjo leta tica, de jo ljubim.
Ve že mokri prag nje hiše, vsaki kamen blizo njega,
ino ve, ki mimo vodi me stezica, de jo ljubim.
Ve že vsaka stvar, kar vedet in kar slišati od mene,
in verjeti noče draga mi devica, de jo ljubim.
|
|
|
|
|
|
|
|
Zvočni zapis je prispevala založba
Sanje.
Če imate težave z poslušanjem recitacij, si prosim preberite
navodila.
|
|
|
|