bere:
Pavle
Ravnohrib |
|
Na jasnem nébi mila luna sveti,
kjerkoli žarki nje so zasijali,
pozimi se snega, ledu kristali,
demanti rôse bliskajo poleti.
Vsi čudeži noči so razodeti,
storí svetíla moč brez té, ki pali,
de luna jih ko sonce ne razžali,
de nenevarna je stvarem na sveti.
Ne bojte pesem se, ki jih prepeva
tvoj pevec, tí, tvoj ljubi, tvoja mati!
in ki jih pel do zadnjega bo dneva.
Brez té moči, ko lune žarki zlati,
se v njih le tvoja cena razodeva,
pred njimi noče led srca bežati.
|
|