|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Prešeren je zame posoda za dva popolnoma
različna, a natančna spomina. Prvi je osnovnošolski. Recitacija
Povodnega moža pred tablo in omamni, fizični užitek plesa
in strahu pred besnenjem narave, a tudi želje, da se ne
bi končala. Tovaršica, ali lahko povem še enkrat?
Drugi je bistveno kasnejši in temnejši, povezan s polovico
verza oziroma dvema besedama: ali je mogoče izraziti bolj
učinkovito in nepatetično dejstvo, da si nihče od nas
ni želel priti na ta svet, si ni izbral svojega obraza
in telesa, in je največkrat ujetnik samega sebe oziroma
svojega značaja, ali kot pravi Prešeren: življenje ječa.
|
|
|
Brina Svit,
pisateljica |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|