|
|
|
|
PREŠERNOV ZRAK |
|
|
|
|
|
France Prešeren ni pesnik. Ni pisec.
Niti človek ne! France Prešeren si je pridobil položaj
- zlasti oziroma zgolj v slovenskem prostoru - ki bolj
spominja na naravni pojav kakor pa na bitje iz krvi in
mesa. Verjetno celo podcenjujem gospostvo nad njegovim
ozemljem, če rečem, da je dosegel določen položaj "v slovenskem
prostoru". Kajti Prešeren je že skoraj postal eno s tem
prostorom. Je v zraku, ki ga dihamo. Kratko in malo je
tukaj. Odstraniti Prešerna iz kolektivnega slovenskega
duha bi bilo približno tako preprosto kot kamen za kamnom
odnesti Triglav iz silhuete Julijskih Alp.
Navzočnost Prešernovega imena in podobe v Sloveniji vsepovsod
- na trgih, ulicah, tako starih kot novih, v obliki nagrade,
na bankovcu, na jubilejni steklenici vilijamovke, ki mi
jo je prejšnji teden prinesel za darilo prijazen obiskovalec
in s katere strmi vame rejeni, otožni obraz - je samo
najbolj površinska manifestacija pesnikovega vpliva. Ampak
najbrž sem, prišlekinja in tujka, prav zaradi te vsenavzočnosti
nekoč izrekla skoraj nadrealistično vprašanje: "Pa kdo
je v bistvu ta Prešeren?" Kot bi vprašala, kaj je zrak.
Ravno tako kot Prešeren je tudi zrak samoumeven. Pač je.
Kasneje, ko sem začela prevajati iz slovenščine v angleščino
in sem veliko čepela pred računalnikom, sem ne glede na
to, ali je bilo besedilo literarno, reklamno ali poslovno,
vedno znova naletela na isto frazo: kot je dejal pesnik,
ki ji je sledil verz v narekovajih. V tistem naivnem zgodnjem
obdobju svoje prevajalske kariere sem ponavadi čisto obupana
vpila možu: "Kot je dejal pesnik! Kakšen pesnik?!? To
je smešno! Kako da ne morejo povedati, kateri pesnik je
to? Česa takega nisem še nikoli
" Pozneje, ko sem se
naučila nekaj stvari in doživela določeno raven izčrpanosti,
sem v angleščini preprosto oblikovala takle stavek: Kot
je dejal največji slovenski pesnik devetnajstega stoletja,
France Prešeren
tako da mi, kadar sem se spotaknila ob
znani mi besedni grozdek, ni bilo več treba klicati na
pomoč. Samo ustavila sem se in vdihnila vsenavzoči slovenski
zrak, ga pogoltnila skupaj z ogorčenjem nad piščevo provincialno
domišljavostjo, in pritisnila na shift in F4. Voila! In
že se je na zaslonu pojavil angleški stavek, ki sem ga
potrebovala. Prevajanje brez težav.
Ameriški pisatelji, kulturniki, zgodovinarji in domoljubi
bi lahko samo nejeverno zazijali, zavistni ob takšnem
vzvišenem položaju. Si lahko predstavljate: kot je dejal
režiser, kot je dejal umetnik - ja kateri režiser vendar!?
Katerega umetnika pravzaprav mislite!? Nihče, ampak čisto
nihče v Ameriki ni deležen takšne neizrekljive suverenosti.
Stvari je treba razlagati znova in znova. Ljudi je treba
spominjati nanje. Obraz tega trenutka se mora nenehno
pojavljati na televizijskem zaslonu, pod mastnimi naslovi
v rumenem tisku, na plakatnih straneh iz sredice revij,
tiskanih na bleščečem se papirju. Občasno kaka narodna
anketa med petošolci razkrije, kako nevedno je prebivalstvo
(med drugim) glede naših ameriških ikon. Nekaj odstotkov
jih je najbrž slišalo za najbolj znana očeta in ustanovitelja
te države, Thomasa Jeffersona in Georgea Washingtona.
Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da niti eden ne
ve, kdo sta bila mati in oče ameriške poezije - Emily
Dickinson and Walt Whitman. Žalostno je, da takšnih literarnih
vprašanj verjetno niti ne postavljajo več. Najhujše pa
je bržkone to, da precej velik odstotek misli, da je Černobil
ime in priimek ameriške pop pevke in igralke Cher. Če
bi dobili podobne rezultate pri slovenskih petošolcih,
ki bi odgovarjali o Prešernu, Kosovelu in Plečniku, se
mi zdi, da bi država razglasila obsedno stanje. Kot bi
ji grozil zemeljski plaz. Kot bi se kamen za kamnom sesipala
gora.
Ubogi Ameriki ni uspelo dojeti metafizičnega recepta,
ki ga Slovenija razume že dolgo. V obupu skušamo vbiti
v ameriške glave takšne podatke, ki bi jim vcepili nekakšen
narodni ponos. Odkorakali smo celo do gore Mount Rushmore
in prilagodili svojim potrebam kar sâmo naravo. Z dletom
in kladivom smo vklesali obraze Washingtona in Jeffersona,
Abrahama Lincolna and Theodora Roosevelta naravnost v
kamen. Tako si bodo zapomnili. Tako bodo skrbni do dediščine.
Toda Slovenija je mojstrsko izpeljala veliko bolj pretanjeno
transformacijo. Ne loteva se nečimrnih neumnosti, kot
je klesanje obraza v triglavsko steno. Ne preoblikuje
gore. Raje preoblikuje kulturne ikone, jih spreminja v
nekaj tako samoumevnega kot narava, tako prozornega in
navzočega kot zrak. Njihove besede spreminja v element,
ki je enako nujno potreben kot kisik, kot "mokrocveteče
rož'ce poezije".
In kot je dejal pesnik, "obdajale so utrjene jih skale".
|
|
|
Erica Johnson Debeljak |
|
|
|
|
|
|
|
    |
|
|
|
|