"ljudje [so ga] lahko sprejeli le tako, da so ga naredili majhnega."  
 
Melita Zajc
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Kdo od naštetih avtorjev ni napisal Prešernove biografije?
     

 
 
 
NazajKazaloNaprej
 
     
  PREŠERNOV ZRAK  
     
  France Prešeren ni pesnik. Ni pisec. Niti človek ne! France Prešeren si je pridobil položaj - zlasti oziroma zgolj v slovenskem prostoru - ki bolj spominja na naravni pojav kakor pa na bitje iz krvi in mesa. Verjetno celo podcenjujem gospostvo nad njegovim ozemljem, če rečem, da je dosegel določen položaj "v slovenskem prostoru". Kajti Prešeren je že skoraj postal eno s tem prostorom. Je v zraku, ki ga dihamo. Kratko in malo je tukaj. Odstraniti Prešerna iz kolektivnega slovenskega duha bi bilo približno tako preprosto kot kamen za kamnom odnesti Triglav iz silhuete Julijskih Alp.

Navzočnost Prešernovega imena in podobe v Sloveniji vsepovsod - na trgih, ulicah, tako starih kot novih, v obliki nagrade, na bankovcu, na jubilejni steklenici vilijamovke, ki mi jo je prejšnji teden prinesel za darilo prijazen obiskovalec in s katere strmi vame rejeni, otožni obraz - je samo najbolj površinska manifestacija pesnikovega vpliva. Ampak najbrž sem, prišlekinja in tujka, prav zaradi te vsenavzočnosti nekoč izrekla skoraj nadrealistično vprašanje: "Pa kdo je v bistvu ta Prešeren?" Kot bi vprašala, kaj je zrak. Ravno tako kot Prešeren je tudi zrak samoumeven. Pač je.

Kasneje, ko sem začela prevajati iz slovenščine v angleščino in sem veliko čepela pred računalnikom, sem ne glede na to, ali je bilo besedilo literarno, reklamno ali poslovno, vedno znova naletela na isto frazo: kot je dejal pesnik, ki ji je sledil verz v narekovajih. V tistem naivnem zgodnjem obdobju svoje prevajalske kariere sem ponavadi čisto obupana vpila možu: "Kot je dejal pesnik! Kakšen pesnik?!? To je smešno! Kako da ne morejo povedati, kateri pesnik je to? Česa takega nisem še nikoli …" Pozneje, ko sem se naučila nekaj stvari in doživela določeno raven izčrpanosti, sem v angleščini preprosto oblikovala takle stavek: Kot je dejal največji slovenski pesnik devetnajstega stoletja, France Prešeren… tako da mi, kadar sem se spotaknila ob znani mi besedni grozdek, ni bilo več treba klicati na pomoč. Samo ustavila sem se in vdihnila vsenavzoči slovenski zrak, ga pogoltnila skupaj z ogorčenjem nad piščevo provincialno domišljavostjo, in pritisnila na shift in F4. Voila! In že se je na zaslonu pojavil angleški stavek, ki sem ga potrebovala. Prevajanje brez težav.

Ameriški pisatelji, kulturniki, zgodovinarji in domoljubi bi lahko samo nejeverno zazijali, zavistni ob takšnem vzvišenem položaju. Si lahko predstavljate: kot je dejal režiser, kot je dejal umetnik - ja kateri režiser vendar!? Katerega umetnika pravzaprav mislite!? Nihče, ampak čisto nihče v Ameriki ni deležen takšne neizrekljive suverenosti. Stvari je treba razlagati znova in znova. Ljudi je treba spominjati nanje. Obraz tega trenutka se mora nenehno pojavljati na televizijskem zaslonu, pod mastnimi naslovi v rumenem tisku, na plakatnih straneh iz sredice revij, tiskanih na bleščečem se papirju. Občasno kaka narodna anketa med petošolci razkrije, kako nevedno je prebivalstvo (med drugim) glede naših ameriških ikon. Nekaj odstotkov jih je najbrž slišalo za najbolj znana očeta in ustanovitelja te države, Thomasa Jeffersona in Georgea Washingtona. Mislim, da ni treba posebej poudarjati, da niti eden ne ve, kdo sta bila mati in oče ameriške poezije - Emily Dickinson and Walt Whitman. Žalostno je, da takšnih literarnih vprašanj verjetno niti ne postavljajo več. Najhujše pa je bržkone to, da precej velik odstotek misli, da je Černobil ime in priimek ameriške pop pevke in igralke Cher. Če bi dobili podobne rezultate pri slovenskih petošolcih, ki bi odgovarjali o Prešernu, Kosovelu in Plečniku, se mi zdi, da bi država razglasila obsedno stanje. Kot bi ji grozil zemeljski plaz. Kot bi se kamen za kamnom sesipala gora.

Ubogi Ameriki ni uspelo dojeti metafizičnega recepta, ki ga Slovenija razume že dolgo. V obupu skušamo vbiti v ameriške glave takšne podatke, ki bi jim vcepili nekakšen narodni ponos. Odkorakali smo celo do gore Mount Rushmore in prilagodili svojim potrebam kar sâmo naravo. Z dletom in kladivom smo vklesali obraze Washingtona in Jeffersona, Abrahama Lincolna and Theodora Roosevelta naravnost v kamen. Tako si bodo zapomnili. Tako bodo skrbni do dediščine. Toda Slovenija je mojstrsko izpeljala veliko bolj pretanjeno transformacijo. Ne loteva se nečimrnih neumnosti, kot je klesanje obraza v triglavsko steno. Ne preoblikuje gore. Raje preoblikuje kulturne ikone, jih spreminja v nekaj tako samoumevnega kot narava, tako prozornega in navzočega kot zrak. Njihove besede spreminja v element, ki je enako nujno potreben kot kisik, kot "mokrocveteče rož'ce poezije".

In kot je dejal pesnik, "obdajale so utrjene jih skale".

 
  Erica Johnson Debeljak  
     
     
NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.