|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
Znano je, da smo Slovenci na splošno
izraziti manihejci, to je ali smo brezkompromisno ZA ali
PROTI, ker tertium non datur po naši trdobučni glavi.
A najprej naj povem, da - čeprav nisem ravno tipična Slovenka,
saj ne izključujem drug(ačn)ih možnosti in kar številnih
gledanj in zelo rada ubiram še neutečene poti ali napol
prepovedane stezice, - sem v tem specifičnem primeru,
po tehtnem premisleku in odločitvi, ki jima prej botruje
trezna racionalnost kot pa kakšna vznesena čustvenost
ali narodni patos - skrajno konvencionalno ali celo konservativno
za ...Prešerna (tudi za Cankarja itd.). E guai a chi li
tocca! ... Kot je pač v navadi pri drugih (navadno večjih
in zategadelj na svetovni borzi tudi pomembnejših) narodih,
ki nekaj dajo nase, in prej vneto gojijo in častijo kot
pobalinsko (ali ignorantsko) sramotijo ali ikonoklastično
sesuvajo svoje (literarne) svetinje in vsakršne lare in
domače veličine, saj ne zamudijo ene same priložnosti,
da jih ne bi kovali - malone zborovsko - v nebo in s tem
tudi sebe - kako prijetno občutje! - avtoglorificirali.
Nekaj (ne preveč!) narodne vznesenosti je za človekovo
splošno zdravje samo koristno. Gre pač za duhovno disciplino,
ki v njem krepi vedno nihajoče in navzdol ležeče samospoštovanje
in jedri občutek pripadnosti alias identitete, brez katerih
pa se ne da srečno in dostojno živeti, vsaj ne na tem
našem najlepšem svetu.
Pri nas pa je sesuvanje Prešerna et co že nekaj desetletij
postalo skoraj narodni šport (kot zbijanje koze), ki ga
običajno in vzporedno gojijo celo naši najboljši med najboljšimi
(ali škvazi) in sodi takorekoč že v obvezni ritual praznovanj.
Kdor ni proti, kdor pesnika ne smeši, ne podcenjuje ali
vsaj ne omalovažuje njega in njegovih častilcev, ta že
ni ta pravi, ni naš, sodi kvečjem med že izumrle dinozavre
in fosile.
Kako brezupno masohistično! Kako ... izrazito slovensko!
|
|
|
Jolka Milič |
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|