"Pri Prešernu preseneča čista, jasna slovenska zavest, ki daleč presega njegov čas in ostaja trden temelj za prihodnost slovenske istovetnosti. (...)"  
 
dr. Franc Rode
nadškof
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
"Čebelce roji štirje" je metafora za
     

 
 
 
NazajKazaloNaprej
 
     
     
     
  Znano je, da smo Slovenci na splošno izraziti manihejci, to je ali smo brezkompromisno ZA ali PROTI, ker tertium non datur po naši trdobučni glavi. A najprej naj povem, da - čeprav nisem ravno tipična Slovenka, saj ne izključujem drug(ačn)ih možnosti in kar številnih gledanj in zelo rada ubiram še neutečene poti ali napol prepovedane stezice, - sem v tem specifičnem primeru, po tehtnem premisleku in odločitvi, ki jima prej botruje trezna racionalnost kot pa kakšna vznesena čustvenost ali narodni patos - skrajno konvencionalno ali celo konservativno za ...Prešerna (tudi za Cankarja itd.). E guai a chi li tocca! ... Kot je pač v navadi pri drugih (navadno večjih in zategadelj na svetovni borzi tudi pomembnejših) narodih, ki nekaj dajo nase, in prej vneto gojijo in častijo kot pobalinsko (ali ignorantsko) sramotijo ali ikonoklastično sesuvajo svoje (literarne) svetinje in vsakršne lare in domače veličine, saj ne zamudijo ene same priložnosti, da jih ne bi kovali - malone zborovsko - v nebo in s tem tudi sebe - kako prijetno občutje! - avtoglorificirali. Nekaj (ne preveč!) narodne vznesenosti je za človekovo splošno zdravje samo koristno. Gre pač za duhovno disciplino, ki v njem krepi vedno nihajoče in navzdol ležeče samospoštovanje in jedri občutek pripadnosti alias identitete, brez katerih pa se ne da srečno in dostojno živeti, vsaj ne na tem našem najlepšem svetu.

Pri nas pa je sesuvanje Prešerna et co že nekaj desetletij postalo skoraj narodni šport (kot zbijanje koze), ki ga običajno in vzporedno gojijo celo naši najboljši med najboljšimi (ali škvazi) in sodi takorekoč že v obvezni ritual praznovanj.

Kdor ni proti, kdor pesnika ne smeši, ne podcenjuje ali vsaj ne omalovažuje njega in njegovih častilcev, ta že ni ta pravi, ni naš, sodi kvečjem med že izumrle dinozavre in fosile.

Kako brezupno masohistično! Kako ... izrazito slovensko!

 
  Jolka Milič  
     
     
NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.