| |
|
|
| |
Prešeren |
|
| |
|
|
| |
Svetovni nazor, politično prepričanje,
odnos do življenja, vse pravzaprav, kar sodi k moji osebi,
sem si zgradil ob Prešernu. Noben filozof, ideolog, politik,
ali kar je podobnih veleumov, ni imel name takšnega vpliva
kot ustvarjalec Sonetnega venca. Ne Marx, ne Heidegger,
ne sveti Avguštin. Samo Prešeren. Pri njem sem občudoval
čut za vsakršno pravičnost, strpnost, svobodomiselnost,
človeško širino, miroljubnost. Pod njegovim vplivom se
je moje gledanje na svet obrnilo v levo. Pod njegovim
vplivom mi je postalo odvratno grabežljivo bogatenje,
noro poželenje po oblasti, slepa ubogljivost nadrejenim,
krvava strast do vojskovanja.
Vse to sem našel v Prešernovih pesmih, ki so mi, zaradi
zgodovinskih in osebnih okoliščin, prišle v roke preden
so mi jih mogli priskutiti zaplankani šolmaštri, kar se
je zgodilo mnogim mlajšega rodu, ki so zaradi tega nekam
brezbrižni do Prešerna. Imel sem srečo, da sem ga odkril
kmalu po koncu svetovne vojne. Ko smo spet lahko na glas
spregovorili v materinem jeziku, ko smo izpod ostrešij
reševale skrite slovenske knjige, ki niso končale v ognju.
V izložbah knjigarn sem lahko občudoval knjige s slovenskimi
naslovi in med njimi drobno svetlo sivo knjižico z rdečo
senčno podobo bujno kodrave glave. Prešernove Poezije.
Ne vem, če sem pred tem že kaj slišal o Prešernu. Njegova
skrivnostna silhueta mi je bila všeč in kupil sem jo mami
za Božič. Sposodil sem si svoje darilo in ga začel prebirati.
Slodnjakovi komentarji so mi pomagali razumevati lepe,
globoke verze. Z njimi sem si gradil svojo filozofijo.
Kazali so mi pot skozi življenje. A me tudi razveseljevali.
Na šolskih zabavah smo recitirali Učenca ali Zvezdoglede
ali Od železne ceste. Takrat časi niso bili prijazni,
a Prešeren nas je znal tudi razvedriti. Ne samo pripraviti
k resnemu premišljevanju.
Kako zelo je vplival name Prešeren, priča tudi svojsko
naklučje. Nekaj kasneje, ko sem že ves "zlezel v Prešerna",
sem bral biografski roman Howarda Fasta o borcu za pravičnost
med ljudmi, Thomasu Painu. Roman me je tako prevzel, da
sem skušal njegovemu junaku postati enak. Ker pa ga drugače
nisem mogel posnemati, sem si nehal čistiti nohte. Tom
Paine je imel po opisu v romanu črne mesečeve krajce za
nohti. Kdo ve, če bi me usoda Thomasa Paina tako zelo
prevzela, če ne bi prej prebiral Prešerna, ki se je bil
navduševal nad njegovimi nauki, kar sem zvedel mnogo pozneje,
in je imel v svoji knjižnici njegovo knjigo The Rights
of Man (1791).
|
|
| |
Polde Bibič |
|
| |
|
|
| |
|
|
   |
|
|
|
|
