bere:
Aleš
Valič |
|
Dve sestri videle so zmoti vdane
oči: bilo dekle je nizko ena,
bila je druga njíj visoka žena,
obe lepote cvet, in čast Ljubljane.
Pobegnil ták sem, kakor srna plane
od lovcov v prejšnjih časih ostreljena;
ko spet se strelcov truma ji zelena
prikaže in jo spomni stare rane.
Ak prašate, od kod strahota taka?
ranila mene z ojstro sta pušíco,
Kupído strelec, mati z njim njegova.
Ta dva sem mislil videti bogova:
za Amorja sem manj' imel sestríco,
bila je veči Veneri enaka.
|
|