Iz krajov niso, ki v njih sonce sije,
kjer tvoje milo se oko ozira,
kjer vsa v pogledu tvojem skrb umira,
vseh bolečin se pozabljivost pije;

kjer se veselje po obrazi zlije,
kjer mine jeza notránjga prepira,
kjer petje 'z polnega srca izvira,
zbudé se v srcu sladke harmonije;

kjer poroseno od ljubezni čiste,
kalí, kar žlahtnega je, žene zale,
ko, ki budi dih pomladanski liste,

od tamkej niso pesmi tvoje hvale,
pomladi srečne, blagodarne tiste
cel čas so blagih sapic pogrešvále.