| KAZALO | ||||||||||
 |
Uvod | |||||||||
|
Življenje | |||||||||
|
Dela | |||||||||
|
Za šolarje | |||||||||
|
Zanimivosti | |||||||||
|
||||||||||
|
Iskanje | |||||||||
|
Povezave | |||||||||
|
O avtorjih | |||||||||
 |
 |
| "Ne spomnim se, da bi bil kdajkoli kaj izjavil o Prešernu. (...)" | ||
Ervin Hladnik Milharčič, novinar |
 |
 Vanessa Redgrave in Stane Sever |
 |
 |
 |
 |
V Prešernovem času je bil najbolj cenjen pesnik oziroma pesnica ... |  |
 |
 |
 |
|
 |
| Kako gledate na Franceta Prešerna in
kakšna se vam zdi njegova vloga za slovenstvo? Ko sem bil v začetku sedemdesetih let profesor materinščine na Pomorski šoli v Piranu, sem dal svojim fantom pri eni od maturitetnih klavzur med drugimi naslovi pisati tudi spis "Moj sodobnik Prešeren". Spominjam se, da se je takrat večina odločila prav za ta naslov. Moji fantje so čutili, kar danes mnogim med nami pač ni več dano, da je Prešeren namreč ob vsem, kar pomeni za našo zgodovino in kar vé menda vsakdo, ki to zgodovino količkaj pozna, vendarle še nekdo in nekaj, kar je neizmerno več od tega, saj z močjo svoje umetnosti in modrosti neznansko presega vse običajne (naravne) danosti, med njimi tudi časovno, in deluje s svojim dragocenim sporočilom na nedogledne daljave prihodnosti, se pravi, da sega tudi prav v srcé našega časa in v dušo slehernega našega sodobnika, če se mu je le volján in sposoben prav odpreti. To pa je kajpada lastnost vsake resnične kvalitete: da namreč ni podrejena "naravnim zakonom" prostorske omejenosti in časovnega minevanja, ampak deluje po svojih lastnih zakonih, ki nekako "niso od tega svetá". Tako kot v svojem času za svoj čas govori Prešeren tudi nam za naš čas, le "brati" ga moramo znati in hoteti. Vsaka nova generacija - in vsak posameznik med nami - si mora na novo utreti lastno, izvirno pot do njegove umetnosti in modrosti; ob tisto - pravzaprav na tisto -, kar vé od prejšnjih rodov, iz zgodovine, iz šole in kar je nedvomna osnova na-šega dojemanja, nekakšna "zakladnica" naših kolektivnih - bolje: občestvenih - izkušenj ter del naše skupne zgodovinske zavesti, mora postaviti svoje razumevanje, svojo izbiro in svojo vrednostno lestvico. Samo tako se kvalitete preteklosti sploh lahko "rešujejo" v prihodnost ter delujejo kot take prek mejá svojega časa. Samo tako je lahko tudi Prešeren ne zgolj "klasik, ki ga vsi poznajo, pa nihče ne bere" (in nima zato seveda nihče nič od njega), temveč pesnik in mislec, ki živó nagovarja, bogatí in vódi slehernega današnjega Slovenca. Samo tako bomo premagali v sebi - v odnosu do Prešerna in njegovega dragocenega dela, pa seveda v odnosu tudi do vseh drugih vrednot iz preteklosti (vrednot, ki so nas oblikovale v minulih časih in ki bi nas morale oblikovati še dandanašnji, če hočemo še naprej ostati "istovetni s seboj") - tisto "šolsko", tisto "tujo učenóst" (kakor jo imenuje Ivan Cankar), ki se je posebno v zadnjem času tako silovito razpasla med nami. "Šolska učenóst" je namreč v resnici tuja in popolnoma neproduktivna, če je ne znamo ali celó nočemo oživiti z našim osebnim odnosom do njene vsebine, če je ne moremo ali ne maramo aktualizirati s svojim lastnim življenjem. Šele ko vrednoto (tudi vrednoto iz preteklosti, tudi npr. Prešerna) sprejmeš vase celega, v svoj (raz)um in v svoje srce, v svojo teorijo in v svojo prakso - ti spregovori v jeziku, ki ga tudi kot otrok svojega časa presenetljivo dobro razumeš, in deluje nate ustvarjalno. Takrat ti postane tudi Prešeren ne le neki tip iz devetnajstega stoletja, ki je bil pijanec in babjek, saj je imel menda kar tri nezakonske otroke, in je bil "freigeistler" ter je kot tak nesprejemljiv tudi za našo današnjo rabo (Jovan Vesel Koseski - "Če zavist lizuna zvine, / da zamrdne sin krtine, / kdo je mar? / Zagromimo: / Sin očine, / s'cer slovenski oratar!" - se zdi naši današnji "tuji učenósti" in našemu najnovejšemu "pragmatičnemu" politikantstvu že bolj ustrezen, bolj nekako "domovinski" ter vsekakor bolj "katoliški") in se je prepiral s slovničarjem in cesarskim cenzorjem Jernejem Kopitarjem in je odklanjal Gajev in Vrazov ilirizem in je pisal pesmi, npr. "Luna sije" pa "Sonetni venec" pa "Zdravljico" in druge - , ampak kratko malo velik umetnik in velik modrec, ki je v svojem času opravil ogromno, pionirsko ter neprecenljivo kvalitetno in dragoceno delo za našo, za slovensko književnost, ki je bila, je in bo osnova za naše slovensko preži-vetje, za našo slovensko identiteto, ter je hkrati nedopovedljivo dragocen, zgleden, živ in neizčrpno vzpodbuden sogovornik tudi za današnjega Slovenca in njegove potomce še daleč tja v nedogledno prihodnost. Pesnik Oton Župančič je ob spominu na Prešerna napisal: "In v nove zarje ji hlepé oči, tako mladina pesnika slaví." |
||
| Dr. Marko Dvořák SLS + SKD Slovenska ljudska stranka |
||
|
 |
© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o. |
 |
| Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki. Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS. |
||
