Oča so kleli, tepli me,
mati nad mano jokáli se;
moji se mene sram'váli so,
tuji za mano kazali so.

On, ki je sam bil ljubi moj,
on, ki je pravi oča tvoj;
šel je po svéti, Bóg ve kam;
tebe in mene ga je sram!

Kaj pa je tebe treba bilo;
dete ljubó, dete lepó!
Al te je treba bilo, al ne,
vender presrčno ljúbim te.

Meni nebö odprto se zdi,
kadar se v tvoje ozrem oči,
kadar prijazno nasmejaš se,
kar sem prestala, pozabljeno je.

On, ki ptíce pod nebam živi,
naj ti dá srečne, vesele dni!
Al te je treba bilo, al ne,
vedno bom srčno ljubila te.