|
|
|
|
Janez Trdina |
|
|
|
|
|
Pesnik s prijateljem Smoletom v Prežeku
Smole je prebival pozimi navadno v Ljubljani, poleti pa
ali v kakih toplicah ali v Prežeku. Petrič veli, da ga
ne more dosti hvaliti. Prihodke da je zapravljal tako
čez mero nepremišljeno, da mu je dostikrat zmanjkalo denarja
za najpotrebnejše reči, na primer za sol. Neprenehoma
so morali ljudje čakati za plačo ali pa še celo posojati.
Gostoljuben je bil brez konca in kraja. Prijateljem ni
stregel le z najboljšim domačim vinom, ampak tudi z dragim
šampanjcem. Kak posebno vesel večer je šla rakom žvižgat
cela košara buteljk. Spat se ni mogel lahko spraviti,
pred eno uro po polnoči ni legel nikoli, včasih je blagoval
z društvom do treh in tudi do belega dne.
Enkrat ga je pohodil Prešeren (menda leta 1839) in ostal
pri njem dobre tri tedne. Imela sta direndaj, da nikoli
takega. Šampanjec je tekel curkoma. Kaj sta se menila
in čemu sta se tako neusmiljeno krohotala, malo izobraženi
oskrbnik ni mogel razumeti. V posteljo sta hodila ob dveh
in ob treh, potem pa spala kakor klade in smrčala strahovito,
da se je po vsem gradu čulo, do enajstih in tudi do poldne.
Čez nekoliko dni se jima je pridružil še turnski grof,
pesnik Anastazij Grun. Zdaj šele se je začela črna vojska.
Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele
dni in noči, vsa družina je govorila: "Takih norcev še
grad ni videl." Na srečo je trajalo to samo tri dni. Ko
je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama.
Trdina Janez: Sprehod v Belo krajino (1873/1874), ZD XI,
str. 9
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|