"(...) smo njegove pesmi pričeli peti tako na odru Cankarjevega doma kot na vaških veselicah. (...)"  
 
Jožef Školč
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Kam je Prešerna najprej vodila pot, ko je kot otrok zapustil rojstvo Vrbo?
     

 
 
 
NazajKazaloNaprej
 
     
  Ernestina Jelovšek  
     
  Spomini na dr. Franceta Prešerna

(...)

Tu naj še dodam nekaj Prešernovih splošnih misli o spovedi. Povedal jih je moji materi, ko ga je vprašala, če hodi k spovedi. Moram pa poudariti, da njeno vprašanje sodi v poznejši čas. Prešeren je dejal: "Za moškega ni nič bolj poniževalnega - skoraj onečaščujočega - kot je spoved. Če je kdo storil krivico in to tudi uvidi, jo naj skuša poravnati; je namreč greh, če škoduješ svojemu bližnjemu. Če pa krivice ne poravnam, mi ne more dati odveze v imenu Boga Vsemogočnega noben duhovnik."

(...)

Andrej Smole je, potem ko je po večletnem bivanju na tujem popolnoma uničil svoj živčni sistem, nenadoma umrl 30. novembra 1840 za živčnim mrtvoudom (NervenschlagJ.

Bil je ravno njegov god in Smole je povabil več prijateljev na večerjo - "na zajca"; samo ob sebi se razume, da je bil povabljen tudi Prešeren. In ravno ko je Prešeren stopil v sobo, se je Smole zgrudil, zadet od kapi. Prešeren ga je ujel v naročje. Poslali so po zdravnika in po duhovnika, toda Smole ni več govoril.

Ves zasopel, potrt in osupel pride Prešeren povedat moji materi, da je izgubil najboljšega prijatelja. Moja uboga otročja mati ga je, namesto da bi bila sočustvovala z njim v tej boleči izgubi, vprašala, "kdo pa je potlej pojedel zajca"; globoko užaljen se je obrnil proč.

(...)

Mogoče bo komu, ki bo v poznejših letih prebiral tole knjigo, dobrodošlo, če bo poznal "poslednjo voljo" [oporoko] Prešernovo. Naj tu sledi. Sodni spis se glasi:

"Dne 6. februarja 1849 je dr. France Prešeren v prisotnosti prič Matevža Mayra, Antona Ahčina in Valentina Čimžerja napravil ustno poslednjo voljo, ki je protokolirana dne 15. februarja 1849, številka 9651 pod . / . pri c.k. okrajnem sodišču v Kranju." V tem naročilu je dobesedno odredil tole:

"Ker me neka oseba neprenehoma nadleguje, naj bi napravil poslednjo voljo, določam torej: premoženja tako in tako nimam, če bi ga pa vendarle kaj ostalo, ga naj podedujeta oba otroka, ki ju imam z neko Jelovškovo v Ljubljani. Sobno opravo in posteljno perilo zapuščam svoji sestri, ki je živela pri meni, namreč Katarini Prešernovi, drugi moji sorojenci pa nimajo nobene pravice do moje zapuščine." Dodal je še: "Tudi moja zlata žepna ura naj bo last tistih dveh otrok Jelovškove." Ko je dr. Prešeren še ponovil, da je to njegova poslednja volja, je pristavil: "Če bi se pa pozneje domislil česa drugega, bom spet poslal po vas."

 
     
NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.