
|
|
 |
|
|
"(...) Prešeren se je s svojimi bližnjimi (tudi Slovenci) pogovarjal v nemščini, pesnil pa je v slovenščini. Se zavedamo, ljubi sodobni Slovenci, kako nenavadna in tvegana je bila tedaj njegova odločitev za literarno slovenščino? (...)" |
|
|
Miran Hladnik |
|
 |
 |
 |
 |
Če "zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov deročih šumenje", je to |
 |
 |
 |
 |
|
|
|
|
|
    |
|
|
|
|
1846 |
Naposled samostojni odvetnik |
|
|
|
|
 |
koraj 46-letni pesnik je spet začel
upati, da si bo skupaj z
Ano Jelovšek in njunima otrokoma Ernestino
in Francem nekako uredil življenje. Že jeseni 1846 se
je s sestro Katro in sinom pokojnega prijatelja Smoleta,
Andrejem, ki ga je vzel za pisarja, preselil v Kranj.
|
|
|
Sprva je kazalo dobro, novopečeni odvetnik
je imel veliko dela, omisliti si je moral celo dodatnega
pisarja. Tudi Poezije so bile pri kritikih prijazno sprejete
in za tiste čase so se dobro prodajale; natisnjenih je
bilo 1200 izvodov, od tega 150 z akrostihom Primicovi
Juliji. Pesnik jih je zadržal zase in jih podarjal vsem,
ki so se mu jih zdeli vredni. V dobrih dveh letih je bilo
prodanih približno 350 izvodov, v naslednjih dvajsetih
letih so Poezije skoraj pošle. A za Prešerna je bilo že
prepozno.
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
   |
|
|
|
|
|
 |
© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
|
 |
Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost
800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo
RS.
|
|
 |