"(...) ne maram govoriti ne slabega in ne dobrega o ljudeh, iz katerih so naredili mitologije."  
 
Tonči Kuzmanić
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Najbolj znana Prešernova upodobitev je delo ...
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1843   Novi časi, doba Bleiweisa, oblast dovoli tisk Poezij  
     
lovenska oziroma tedanja kranjska družba se je zlagoma spreminjala, le da Prešeren tega ni opazil. Na površje so prihajali sposobni in zlasti trdokožni narodni voditelji; to velja zlasti za dr. Janeza Bleiweisa. Mladi veterinar je leta 1843 ustanovil časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki naj bi predvsem utrdil urednikovo prvaštvo v narodnih zadevah, vse drugo, tudi literarne objave, je bilo v ozadju. Bleiweis je mirno spregledal vso dotedanjo Prešernovo poezijo, niti za sodelavca Novic ga ni povabil, kar je bil, razumljivo, še en udarec za nesrečnega pesnika. Prešeren je pisal Vrazu: "Za moje ime v slovenskem svetu nihče ne ve"! Za urednika Bleiweisa je bil najpomembnejši pesnik Jovan Vesel Koseski, ki ga je veselo objavljal in mu pel slavo. Nekoliko pozneje je sicer objavil Krst pri Savici in še nekaj drugih Prešernovih pesmi, a pristnega in koristnega stika z njim nikoli ni našel. No, medtem so Prešernu zavrnili še četrto in peto prošnjo za samostojno advokaturo; kako ju ne bi. Bil je na zelo slabem glasu; policijska karakteristika mu je očitala neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade, kar so vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški stan. Pesniški dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno. V tisti čas (1844) sodi Zdravljica, pa čudovita elegija V spomin Andreja Smoleta, ki jo je napisal štiri leta po prijateljevi smrti. Z Zdravljico je imel kar nekaj težav; dvorni cenzor Fran Miklošič je namreč zavrnil tretjo in četrto kitico, Prešeren pa tako okrnjene pesmi ni hotel objaviti. Počakal je še nekaj let in jo, po pomladi narodov, leta 1848 objavil v Bleiweisovih Novicah. Urednik je takrat naši sedanji himni namenil rezervno mesto na naslovnici Novic, prednost pa je namenil nekemu besedilu, ki je danes, tako kot njegov avtor, anonimno. Zadnja leta Prešernovega življenja so bila pesniško bolj plodna. Napisal je pesmi Judovsko dekle, Orglar, Od železne ceste, V spomin Matiji Čopu in Neiztrohnjeno srce, ki je nekakšen pesnikov labodji spev. Veliko energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v cenzuro. Ta je bila v osebi Frana Miklošiča blagohotna in na Prešernov izbor, z izjemo Zdravljice in nekega epigrama, ni imela pripomb. Tiskar Blaznik se je že lotil dela, Prešernu pa so se vremena zjasnila. Na isti dan, ko so na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija 1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto. Novo, že šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni in Kranju, sodna oblast pa ga je poslala na Gorenjsko.

 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.