| |
|
|
| 1843 |
Novi časi, doba Bleiweisa, oblast dovoli tisk Poezij |
|
| |
|
|
 |
lovenska oziroma tedanja kranjska družba
se je zlagoma spreminjala, le da Prešeren tega ni opazil.
Na površje so prihajali sposobni in zlasti trdokožni narodni
voditelji; to velja zlasti za dr. Janeza
Bleiweisa. Mladi veterinar je leta 1843 ustanovil
časopis Kmetijske in rokodelske novice, ki naj bi predvsem
utrdil urednikovo prvaštvo v narodnih zadevah, vse drugo,
tudi literarne objave, je bilo v ozadju. Bleiweis je mirno
spregledal vso dotedanjo Prešernovo poezijo, niti za sodelavca
Novic ga ni povabil, kar je bil, razumljivo, še en udarec
za nesrečnega pesnika. Prešeren je pisal Vrazu: "Za moje
ime v slovenskem svetu nihče ne ve"! Za urednika Bleiweisa
je bil najpomembnejši pesnik Jovan Vesel Koseski, ki ga
je veselo objavljal in mu pel slavo. Nekoliko pozneje
je sicer objavil Krst
pri Savici in še nekaj drugih Prešernovih pesmi, a
pristnega in koristnega stika z njim nikoli ni našel.
No, medtem so Prešernu zavrnili še četrto in peto prošnjo
za samostojno advokaturo; kako ju ne bi. Bil je na zelo
slabem glasu; policijska karakteristika mu je očitala
neurejeno življenje, pijančevanje, čutnost in nelepe navade,
kar so vsekakor slaba priporočila za ugledni odvetniški
stan. Pesniški dar pa v njem ni popolnoma ugasnil, nasprotno.
V tisti čas (1844) sodi Zdravljica,
pa čudovita elegija V
spomin Andreja Smoleta, ki jo je napisal štiri leta
po prijateljevi smrti. Z Zdravljico je imel kar nekaj
težav; dvorni cenzor Fran Miklošič je namreč zavrnil tretjo
in četrto kitico, Prešeren pa tako okrnjene pesmi ni hotel
objaviti. Počakal je še nekaj let in jo, po pomladi narodov,
leta 1848 objavil v Bleiweisovih Novicah. Urednik je takrat
naši sedanji himni namenil rezervno mesto na naslovnici
Novic, prednost pa je namenil nekemu besedilu, ki je danes,
tako kot njegov avtor, anonimno. Zadnja leta Prešernovega
življenja so bila pesniško bolj plodna. Napisal je pesmi
Judovsko dekle, Orglar,
Od železne ceste, V
spomin Matiji Čopu in Neiztrohnjeno
srce, ki je nekakšen pesnikov labodji spev. Veliko
energije je namenjal izdaji svojih Poezij. Izbiral in
pilil je pesmi za zbirko in leta 1846 rokopis oddal v
cenzuro. Ta je bila v osebi Frana Miklošiča blagohotna
in na Prešernov izbor, z izjemo Zdravljice in nekega epigrama,
ni imela pripomb. Tiskar Blaznik se je že lotil dela,
Prešernu pa so se vremena zjasnila. Na isti dan, ko so
na Dunaju dovolili tisk njegovih Poezij, torej 22. julija
1846, so Prešernu odobrili advokatsko mesto. Novo, že
šesto prošnjo je poslal za razpisani mesti v Postojni
in Kranju, sodna oblast pa ga je poslala na Gorenjsko.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
    |
|
|
|
|
