"Prešeren je v 30. in 40. letih 19. stol. rešil Slovenije manjše sramote, da sploh še nima visoke literature in je potem kar sam poravnal dolg do zgodovine. (...)"  
 
Mihael Bregant
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Sonetni venec ima tudi akrostih, ki se glasi...
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1821-28   Študijska leta na Dunaju  
     
a Dunaju se je Prešeren začel poglobljeno zanimati za poezijo; preučeval je vsa velika dela, od antike do romantike, od Homerja do Boccaccia. Na začetku 19. stoletja je bila v zatohli Avstriji zapovedana religiozna in mistična literatura; Prešeren je celo izgubil službo študijskega prefekta v nekem dunajskem zavodu, ker je enemu od gojencev, grofu Antonu Auerspergu, poznejšemu slovenskemu pesniku Anastaziju Gruenu, posojal prepovedana pesniška dela. Prešernovo takratno razmišljanje najbolje ponazarja pismo domačim iz leta 1824. Iz njega vejeta nenavadna resnost in odločenost, ki sta v precejšnjem nasprotju s šaljivostjo prejšnjih pisem. Prešeren se je takrat dokončno odločil, da bo vztrajal pri svoji odločitvi, da postane pravnik. Najprej uporabi metaforo, češ, ali bi bilo pametno sadovnjak, ki je ravno na tem, da prvič obrodi, posekati in iz njega narediti zelenjavni vrt, ter nato odločno sklene: "Ker toko reči stoje, toko boste sami lahko zapopadli, da ne morem več nazaj pred pridti, preden na bom duželsko službo v'Lublan iskal."










 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.