|
|
|
1821-28 |
Študijska leta na Dunaju |
|
|
|
|
|
a Dunaju se je Prešeren začel poglobljeno
zanimati za poezijo; preučeval je vsa velika dela, od
antike do romantike, od Homerja do Boccaccia. Na začetku
19. stoletja je bila v zatohli Avstriji zapovedana religiozna
in mistična literatura; Prešeren je celo izgubil službo
študijskega prefekta v nekem dunajskem zavodu, ker je
enemu od gojencev, grofu Antonu Auerspergu, poznejšemu
slovenskemu pesniku Anastaziju Gruenu, posojal prepovedana
pesniška dela. Prešernovo takratno razmišljanje najbolje
ponazarja pismo domačim iz leta 1824. Iz njega vejeta
nenavadna resnost in odločenost, ki sta v precejšnjem
nasprotju s šaljivostjo prejšnjih pisem. Prešeren se je
takrat dokončno odločil, da bo vztrajal pri svoji odločitvi,
da postane pravnik. Najprej uporabi metaforo, češ, ali
bi bilo pametno sadovnjak, ki je ravno na tem, da prvič
obrodi, posekati in iz njega narediti zelenjavni vrt,
ter nato odločno sklene: "Ker toko reči stoje, toko boste
sami lahko zapopadli, da ne morem več nazaj pred pridti,
preden na bom duželsko službo v'Lublan iskal."
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|
|