"(...) Prešeren se je s svojimi bližnjimi (tudi Slovenci) pogovarjal v nemščini, pesnil pa je v slovenščini. Se zavedamo, ljubi sodobni Slovenci, kako nenavadna in tvegana je bila tedaj njegova odločitev za literarno slovenščino? (...)"  
 
Miran Hladnik
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Če "zasliši na nebu se strašno gromenje, zasliši vetrov se sovražno vršenje, zasliši potokov deročih šumenje", je to
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1824-27   Prvi pesniški poskusi  
     
 leto 1824 sodijo tudi prvi Prešernovi pesniški poskusi. Nesrečno zaljubljenemu sošolcu v tolažbo je napisal nekakšno študentovsko šalo v verzih z naslovom Zarjovena d'vičica, kmalu zatem so nastale tudi resnejše pesmi, kot so Povodni mož, Lažnivi pratkarji in prepesnitev Lenore. Napisal je še za cel zvezek kranjskih pesmi, a jih je, potem ko jih je dal v oceno Jerneju Kopitarju, razen omenjenih treh, vse uničil. Kopitar je bil kot dvorni bibliotekar in cenzor takrat nesporna avtoriteta; ko je prebral Prešernove pesmi, mu je svetoval, naj jih pusti nekaj let ležati in nato vzame pilo v roke. Nekateri literarni zgodovinarji ugibajo, ali ni tako trdo Kopitarjevo stališče za nekaj let zavrlo nastanek slovenske posvetne pesmi. No, Prešeren se kot pesnik prvič javno pojavi razmeroma pozno, šele leta 1827, ko v Ilirskem listu objavi pesem Dekletom. V njej ošvrkne prevzetno Zaliko, hči iz Dolenčeve krčme, kamor sta zahajala s prijateljem Andrejem Smoletom. Prešernu je bila na moč všeč, ona pa se ni pretirano menila zanj, kar je postal kar nekakšen vzorec pesnikovega ljubezenskega življenja. Prešeren je takrat doživljal precejšnje spremembe, predvsem razmere v domači Vrbi so postajale vse bolj zapletene. Domačija je propadala, zato je bil oče gospodarske vajeti prisiljen predati hčeri oziroma zetu, Jožetu Vovku, ki je bil precej robat človek. Ta je hitro uvedel svoj red pri Ribičevih, kot se je reklo Prešernovi hiši, in kmalu sta morala od hiše celo pesnikova mati in oče. Pri dediščini so Franceta popolnoma prezrli, tudi sestre in brat niso dobili skoraj nič; Prešeren je to občutil kot nekakšno izključitev iz družinskega kroga, kar ga je precej prizadelo in obenem utrdilo. Svoje študije je pospešil in spomladi 1828 diplomiral. Postal je doktor, pred vrnitvijo na Kranjsko pa se je podal na eno redkih daljših poti v tujino. S svojim varovancem, grofom Emanuelom, je šel v Lysice na Moravsko, kjer je ostal nekaj mesecev, nato pa se je vrnil v Ljubljano. Ob tej priložnosti je dobil v dar zlato uro, edino premoženje, ki ga je ob smrti lahko zapustil svojima otrokoma.

 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.