|
|
|
1824-27 |
Prvi
pesniški poskusi |
|
|
|
|
 |
leto 1824 sodijo tudi prvi Prešernovi
pesniški poskusi. Nesrečno zaljubljenemu sošolcu v tolažbo
je napisal nekakšno študentovsko šalo v verzih z naslovom
Zarjovena d'vičica, kmalu zatem so nastale tudi resnejše
pesmi, kot so Povodni
mož, Lažnivi
pratkarji in prepesnitev Lenore. Napisal je še za
cel zvezek kranjskih pesmi, a jih je, potem ko jih je
dal v oceno Jerneju Kopitarju, razen omenjenih treh, vse
uničil. Kopitar je bil kot dvorni bibliotekar in cenzor
takrat nesporna avtoriteta; ko je prebral Prešernove pesmi,
mu je svetoval, naj jih pusti nekaj let ležati in nato
vzame pilo v roke. Nekateri literarni zgodovinarji ugibajo,
ali ni tako trdo Kopitarjevo stališče za nekaj let zavrlo
nastanek slovenske posvetne pesmi. No, Prešeren se kot
pesnik prvič javno pojavi razmeroma pozno, šele leta 1827,
ko v Ilirskem listu objavi pesem Dekletom.
V njej ošvrkne prevzetno Zaliko,
hči iz Dolenčeve krčme, kamor sta zahajala s prijateljem
Andrejem Smoletom. Prešernu je bila na moč všeč, ona pa
se ni pretirano menila zanj, kar je postal kar nekakšen
vzorec pesnikovega ljubezenskega življenja. Prešeren je
takrat doživljal precejšnje spremembe, predvsem razmere
v domači Vrbi so postajale vse bolj zapletene. Domačija
je propadala, zato je bil oče gospodarske vajeti prisiljen
predati hčeri oziroma zetu, Jožetu Vovku, ki je bil precej
robat človek. Ta je hitro uvedel svoj red pri Ribičevih,
kot se je reklo Prešernovi hiši, in kmalu sta morala od
hiše celo pesnikova mati in oče. Pri dediščini so Franceta
popolnoma prezrli, tudi sestre in brat niso dobili skoraj
nič; Prešeren je to občutil kot nekakšno izključitev iz
družinskega kroga, kar ga je precej prizadelo in obenem
utrdilo. Svoje študije je pospešil in spomladi 1828 diplomiral.
Postal je doktor, pred vrnitvijo na Kranjsko pa se je
podal na eno redkih daljših poti v tujino. S svojim varovancem,
grofom Emanuelom, je šel v Lysice
na Moravsko, kjer je ostal nekaj mesecev, nato pa se je
vrnil v Ljubljano. Ob tej priložnosti je dobil v dar zlato
uro, edino premoženje, ki ga je ob smrti lahko zapustil
svojima otrokoma.
|
|
|
|
|
|
|
|
   |
|
|
|
|