| |
|
|
| 1828 |
Prešeren
nastopi prvo službo v Ljubljani |
|
| |
|
|
 |
redvsem mati si je želela, da bi Prešeren
delal v "duželski" službi, torej kot državni uradnik,
tega pa takrat ni bilo lahko doseči. V času Metternichovega
absolutizma so imeli plemiški ali meščanski sinovi prednost
pred domačimi izobraženci, ne glede na ocene in študijski
uspeh. Tako je mladi doktor prava leta 1828 nastopil prvo
službo pri odvetniku Leopoldu Baumgartnerju. Morda je
naključje, ali pa tudi ne, da je Prešernov prvi šef v
tedanji Ljubljani veljal za svobodomisleca, "freigeista".
Tudi Prešerna bi lahko označili tako, zlasti če upoštevamo
njegov ohlapen odnos do vere ter državne in cerkvene politike.
Pesnik je sprva stanoval z Miho
Kastelicem, literarnim sotrudnikom in poznejšim izdajateljem
Kranjske čbelice, ki ga literarna zgodovina ne opisuje
najbolj prijazno, zlasti dvomljiv naj bi bil njegov značaj.
No, tudi Prešernovi materi se družba ni zdela pravšnja,
zato je kmalu dosegla, da se je France skupaj s sestro
Katro preselil k stricu Jožefu, župniku. In ne le to,
mati se ni nikoli sprijaznila z advokatsko službo, ki
je bila po njenem mnenju moralno vprašljiva in zato bogu
ne prav dopadljiva. France je kmalu začel delati še kot
brezplačni praktikant pri državnih uradih, da bi si tako
povečal možnosti za stalno zaposlitev. Materine skrbi
s tem še ni bilo konec: sina je hotela na vsak način oženiti
in ga čimprej varno zakleniti v varne in udobne spone
meščanskega življenja. Na tem mestu ne bomo tvegali ugibanj,
kaj bi to pomenilo za razvoj slovenske literature, bržkone
pa bi imel France "na tem sveti" bolj srečno življenje.
Mati in stric sta torej poskrbela, da je leta 1829 spoznal
Marijo Johano Khlunovo, bogato Nemko iz Gradca na Štajerskem.
Skromni verodostojni viri iz tistega časa kažejo, da je
bila Marija Johana Francetu sprva všeč, da pa se je kmalu
splašil ter začel tehtati med bogato doto in svobodo ter
samostojnostjo. Del pesnikovega razmišljanja je morda
razbrati iz verza "za doto, ki je nima mil'jonarka" iz
pesmi O,
Vrba. Po drugi strani ne gre prezreti Prešernovega
značilnega odnosa do žensk; Khlunova je bila občutno starejša
od siceršnjih Prešernovih muz, praviloma mladih deklet,
in še zelo naklonjena mu je bila, kar tudi ni bilo pravilo
pri pesnikovih ljubezenskih poskusih. Kakorkoli, Prešeren
se je po začetnem navdušenju nad Khlunovo začel umikati;
na njena številna pisma ni odgovarjal in sploh je zanemarjal
stike, nikoli pa ni zbral dovolj moči, da bi se z Marijo
odkrito pogovoril. Zadeva ga je očitno pekla, saj je njen
odmev mogoče najti v nekaterih pesmih (Sonetje nesreče),
splošno malodušje in nezadovoljstvo s samim seboj pa je
botrovalo tudi zelo slabim rezultatom pri izpitih za sodniški
in odvetniški izpit, ki jih je leta 1832 opravljal v Celovcu.
Dotlej vedno odlični Prešeren je izpite komaj izdelal,
z zadostno oceno, to pa je bil tudi eden od poglavitnih
razlogov za poznejše zavrnitve njegovih prošenj za samostojno
advokaturo.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
   |
|
|
|
|
