| |
|
|
| 1830 |
Matija
Čop se vrne v domovino |
|
| |
|
|
 |
drugem, pesniškem polu njegovega
življenja so se takrat začeli dogajati usodni premiki.
Matija Čop, morda najbolj izobraženi Slovenec tistega
časa, se je naposled vrnil v Ljubljano in se začel živahno
družiti s Prešernom. Čopova izjemna teoretska podkovanost
in predvsem jasno usmerjen pogled v nujnost razvoja literature
v slovenskem jeziku sta se ujela s Prešernovim pesniškim
darom in željo, da bi se slovenščina čimprej kultivirala,
da bi se lahko Slovenci z njo enakovredno postavili ob
bok Nemcem in drugim narodom. Gorenjski dvojec je našel
skupno zmagovalno formulo in seveda veliko ovir, ki jih
je bilo treba preskočiti, od okostenele janzenistične
miselnosti na področju duhovnih zadev, ki jo je zagovarjala
duhovščina, do policijskega nadzora in terorja v državno-političnih
zadevah, ki ju je vzdrževal Metternichov absolutizem.
Prešeren je na Čopov nasvet začel uvajati romanske pesniške
forme, pisati v tercinah in stancah, zložil je prve sonete
in s tem odprl slovenski poeziji nove prostore. Vse več
je bilo novih pesmi, zato je zorela tudi zamisel o izdaji
zbornika slovenskih pesmi, ki je kot Kranjska čbelica
leta 1830 in nato še štirikrat prinesla številne Prešernove
objave. Kranjska čbelica je postala poglavitni medij za
objavljanje Prešernovih pesmi. Pesniške sadove Prešernovega
prijateljevanja s Čopom ponazarjajo predvsem elegija Slovo
od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in programska
satira Nova
pisarija. V njej je pesnik briljantno osmešil tedaj
prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna,
in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja. Spopad
med svobodomisleci in nazadnjaki se je še stopnjeval,
zlasti Prešeren je bil vse ostrejši, tako da je tudi cenzura
postajala vse bolj nemirna. Pesnika je moral brzdati celo
njegov mentor, Čop, kar Prešernu ni bilo najbolj po volji.
Pri tretjem zvezku Kranjske čbelice je Čop s svojim ugledom
na Dunaju izposloval, da bo sam pregledal besedila, pri
tem pa sta si s Prešernom prišla navzkriž. Čop je hotel
umiriti strasti in je med drugim črtal pesem Apel
podobo na ogled postavi, v kateri Prešeren Kopitarju
zabrusi: "le čevlje sodi naj kopitar"! Pesnika je to precej
razburilo in Čopu je pisal ostro pismo. Pozneje se mu
je opravičil, razloge za Prešernovo nepremišljeno ravnanje
in občasno malodušje, ko ni verjel v kakovost svojega
pesništva, pa gre iskati v poklicnih težavah. Zastonjsko
delo praktikanta v državnih uradih namreč ni obrodilo
sadov, predstojniki so, čeprav so bili z njim zadovoljni,
zavrnili njegove prošnje za finančno pomoč, poleg tega
ni kazalo, da se mu obeta redna zaposlitev. Tako se je
bil France Prešeren prisiljen dokončno odpovedati uradniški
karieri in kot odvetniški pripravnik koncipient je stopil
v redno službo k dr. Baumgartnu. Naslednja velika (pre)izkušnja
za Prešerna in Čopa je bila črkarska pravda. Kopitar in
njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis,
pravzaprav dvanajst novih črk, ki so bile vsebinsko in
estetsko neutemeljene. Prešeren je z veseljem posegel
v pravdo z znamenitim sonetom o kaši, medtem ko je diplomatski
Čop molčal. Namesto njega je spregovoril češki pesnik
Čelakovsky, ki je zavrnil reformo črkopisa, obenem
pa, v oceni prvih treh zvezkov Kranjske čbelice, pohvalil
Prešernovo poezijo. To je bila prva zunanja ugodna kritika,
ki je negotovemu pesniku dala nove samozavesti. Čop, spodbujen
s Čelakovskim, je nato vendarle odločno napadel metelčico,
ki je bila kmalu zatem prepovedana z dvornim dekretom.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
   |
|
|
|
|
