"(...) na kaj se pravzaprav nanaša verz mokrocvetoče rož'ce poezije (...)"  
 
Zoran Smiljanić, avtor stripov
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Če bi Prešeren živel v elizabetinski Angliji, bi pisal sonete v blankverzu. Ker je živel v času romantike na Kranjskem, jih je pisal ...
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1830   Matija Čop se vrne v domovino  
     
 drugem, pesniškem polu njegovega življenja so se takrat začeli dogajati usodni premiki. Matija Čop, morda najbolj izobraženi Slovenec tistega časa, se je naposled vrnil v Ljubljano in se začel živahno družiti s Prešernom. Čopova izjemna teoretska podkovanost in predvsem jasno usmerjen pogled v nujnost razvoja literature v slovenskem jeziku sta se ujela s Prešernovim pesniškim darom in željo, da bi se slovenščina čimprej kultivirala, da bi se lahko Slovenci z njo enakovredno postavili ob bok Nemcem in drugim narodom. Gorenjski dvojec je našel skupno zmagovalno formulo in seveda veliko ovir, ki jih je bilo treba preskočiti, od okostenele janzenistične miselnosti na področju duhovnih zadev, ki jo je zagovarjala duhovščina, do policijskega nadzora in terorja v državno-političnih zadevah, ki ju je vzdrževal Metternichov absolutizem. Prešeren je na Čopov nasvet začel uvajati romanske pesniške forme, pisati v tercinah in stancah, zložil je prve sonete in s tem odprl slovenski poeziji nove prostore. Vse več je bilo novih pesmi, zato je zorela tudi zamisel o izdaji zbornika slovenskih pesmi, ki je kot Kranjska čbelica leta 1830 in nato še štirikrat prinesla številne Prešernove objave. Kranjska čbelica je postala poglavitni medij za objavljanje Prešernovih pesmi. Pesniške sadove Prešernovega prijateljevanja s Čopom ponazarjajo predvsem elegija Slovo od mladosti, ciklus Ljubezenski sonetje in programska satira Nova pisarija. V njej je pesnik briljantno osmešil tedaj prevladujoče pojmovanje, naj bo poezija poučna, utilitarna, in tudi poglavitne zagovornike takšnega mišljenja. Spopad med svobodomisleci in nazadnjaki se je še stopnjeval, zlasti Prešeren je bil vse ostrejši, tako da je tudi cenzura postajala vse bolj nemirna. Pesnika je moral brzdati celo njegov mentor, Čop, kar Prešernu ni bilo najbolj po volji. Pri tretjem zvezku Kranjske čbelice je Čop s svojim ugledom na Dunaju izposloval, da bo sam pregledal besedila, pri tem pa sta si s Prešernom prišla navzkriž. Čop je hotel umiriti strasti in je med drugim črtal pesem Apel podobo na ogled postavi, v kateri Prešeren Kopitarju zabrusi: "le čevlje sodi naj kopitar"! Pesnika je to precej razburilo in Čopu je pisal ostro pismo. Pozneje se mu je opravičil, razloge za Prešernovo nepremišljeno ravnanje in občasno malodušje, ko ni verjel v kakovost svojega pesništva, pa gre iskati v poklicnih težavah. Zastonjsko delo praktikanta v državnih uradih namreč ni obrodilo sadov, predstojniki so, čeprav so bili z njim zadovoljni, zavrnili njegove prošnje za finančno pomoč, poleg tega ni kazalo, da se mu obeta redna zaposlitev. Tako se je bil France Prešeren prisiljen dokončno odpovedati uradniški karieri in kot odvetniški pripravnik koncipient je stopil v redno službo k dr. Baumgartnu. Naslednja velika (pre)izkušnja za Prešerna in Čopa je bila črkarska pravda. Kopitar in njegov učenec Metelko sta namreč skušala uvesti nov črkopis, pravzaprav dvanajst novih črk, ki so bile vsebinsko in estetsko neutemeljene. Prešeren je z veseljem posegel v pravdo z znamenitim sonetom o kaši, medtem ko je diplomatski Čop molčal. Namesto njega je spregovoril češki pesnik Čelakovsky, ki je zavrnil reformo črkopisa, obenem pa, v oceni prvih treh zvezkov Kranjske čbelice, pohvalil Prešernovo poezijo. To je bila prva zunanja ugodna kritika, ki je negotovemu pesniku dala nove samozavesti. Čop, spodbujen s Čelakovskim, je nato vendarle odločno napadel metelčico, ki je bila kmalu zatem prepovedana z dvornim dekretom.

 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.