|
ekako v tistem času, ko se Prešeren
suvereno sprehaja po pesniških poteh, mu na vsakdanjih
poteh pride nasproti Julija Primic, mlada in krhka gospodična
iz bogate trgovske družine, ki za dolga leta postane pesnikova
neuslišana muza. Sad te ljubezni je Sonetni
venec, ki izide leta 1834 kot posebna priloga Ilirskega
lista, in v njej znameniti magistrale,
sestavljen iz črk, ki skupaj povedo posvetilo Primicovi
Julji. Venec v Ljubljani zbudi precej zanimanja in govoric,
predvsem pa slabe volje Julijine matere, bogate in gospodovalne
ženske, ki Franceta Prešerna nikakor ni videla kot bodočega
zeta. Zdi se, da je bilo to jasno vsem, le pesniku ne.
Prešeren je, računajoč, da bo tako omehčal njeno srce,
skušal izboljšati svoj gmotni status. Iz odvetniške pisarne
Baumgarten se je spomladi 1834 preselil k svojemu sošolcu
in prijatelju, advokatu Blažu
Crobathu, ki ga je nastavil za vodjo pisarne, hkrati
pa je zaprosil za samostojno odvetniško prakso. To je
bila že druga prošnja, ki so mu jo zavrnili. Razočaranje
je bilo veliko, vsaj nekoliko ga je lajšalo priznanje
za pesniško delo. Takrat se je srečal z dvema kolegoma,
s češkim romantičnim pesnikom Macho in Stankom Vrazom.
Dolgi in plodni pogovori o literarnih rečeh so razveselili
Prešerna, zlasti priznanje in občudovanje, ki sta mu ga
izrekala za njegovo pesnjenje. No, Macha si je bivanje
v Ljubljani najbrž še posebno zapomnil, saj so se Prešeren
in drugi ljubljanski boemi potrudili ter ga zelo podrobno
uvedli tudi v svet gostiln in huronskih zabav.
|
|