"(...) Pravo tugo O,Vrbe pa sem dojel šele pred kratkim, ko sem jo zapel."  
 
Vlado Kreslin
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Kje je Prešeren opazil Julijo?
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1835   Življenje ječa ...  
     
eto 1835 je bilo za Prešerna bržkone eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine, ki ga je ves čas podpiral, od otroštva na Kopanju najprej. Julija Primic se je zaročila oziroma se je tako odločila njena mati, pa tudi dekle do pesnika ni kazalo posebne naklonjenosti. Prešeren ji je nekoč, na plesu v Kazini, v roke stisnil zvezek z vsemi svojimi pesmimi, zloženimi njej na čast; darilo je sicer sprejela, a ga ja zavrnila z besedami, "da naj ji ne bo napoti s svojo ljubeznijo". A to ni bilo najhujše: sredi poletja ga je zadela najstrašnejša nesreča. V valovih Save pri Tomačevem je utonil Matija Čop, Prešernov mentor, ki je bil morda edini pravi pesnikov prijatelj. Občutljivi in nesamozavestni pesnik je ob sebi potreboval Čopa, polnega znanja in širine, da ga je spodbujal, usmerjal in predvsem, da ga je razumel. Prešernovo bolečino ponazarja elegija v nemškem jeziku, ki jo je napisal v prijateljev spomin. Pesnik Oton Župančič pravi, da je to ena najlepših pesnitev vsega človeštva, nekoliko pa čudi, da jo je Prešeren napisal v nemščini. Nedvomno je hotel pravilno predstaviti Čopov pomen ljubljanskim Nemcem in ponemčemcem, ki slovenskega jezika niso mogli ali hoteli razumeti. Poleg pesniškega daru elegija Čopu dokazuje tudi Prešernovo ustvarjalno moč. Pesnik je dolgo in zahtevno pesnitev v tujem jeziku napisal zelo hitro, v tednu dni, pri tem redno opravljal delo v odvetniški pisarni, naložili pa so mu tudi skrb za popis Čopovega premoženja. To je bila huda preizkušnja, saj so se mnogi zanimali za bogato Čopovo knjižnico in si skušali prigrabiti katero od dragocenih knjig. Prešeren je takrat dokončno izgubil vero v prijateljstvo z Miho Kastelicem, ki je precej nesramežljivo grabil po Čopovem premoženju, in tudi njegova vloga pri reševanju nesrečnega znanstvenika iz valov Save ni povsem pojasnjena. Slišati je bilo, da se Kastelic ni ravno izkazal s pomočjo utapljajočemu se Čopu. Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške znance, ki jih nikoli ni manjkalo. Čopova smrt je pesnika pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine je popolnoma odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam in zametki njegove bržkone najpomembnejše umetnine, Krsta pri Savici, ki je izšel pomladi 1836. Krst je v marsičem tako presenetljivo "neprešernovski", da je dodobra zmedel kritike in razlagalce njegovega dela. Pesnik sam je v pismu Čelakovskemu napisal, da je "Krst predvsem metrična naloga, ki naj bi pridobila naklonjenost duhovščine". Zelo nenavadna in sporna izjava še danes razburja prešernoslovce, kaže pa predvsem na razklanost in občutljivost pesnikove duše in pritiske vsakdanjega življenja, ki jih je čedalje teže prenašal. Na tem mestu se ne bomo lotili podrobnejše analize Krsta pri Savici, zato pa ostaja ta naloga sodobnim prešernoslovcem.

 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.