| |
|
|
| 1835 |
Življenje ječa ... |
|
| |
|
|
 |
eto 1835 je bilo za Prešerna bržkone
eno najbolj črnih. Umrl je stric Jožef, edini iz družine,
ki ga je ves čas podpiral, od otroštva na Kopanju najprej.
Julija Primic se je zaročila oziroma se je tako odločila
njena mati, pa tudi dekle do pesnika ni kazalo posebne
naklonjenosti. Prešeren ji je nekoč, na plesu v Kazini,
v roke stisnil zvezek z vsemi svojimi pesmimi, zloženimi
njej na čast; darilo je sicer sprejela, a ga ja zavrnila
z besedami, "da naj ji ne bo napoti s svojo ljubeznijo".
A to ni bilo najhujše: sredi poletja ga je zadela najstrašnejša
nesreča. V valovih Save pri Tomačevem je utonil Matija
Čop, Prešernov mentor, ki je bil morda edini pravi
pesnikov prijatelj. Občutljivi in nesamozavestni pesnik
je ob sebi potreboval Čopa, polnega znanja in širine,
da ga je spodbujal, usmerjal in predvsem, da ga je razumel.
Prešernovo bolečino ponazarja elegija v nemškem jeziku,
ki jo je napisal v prijateljev spomin. Pesnik Oton Župančič
pravi, da je to ena najlepših pesnitev vsega človeštva,
nekoliko pa čudi, da jo je Prešeren napisal v nemščini.
Nedvomno je hotel pravilno predstaviti Čopov pomen ljubljanskim
Nemcem in ponemčemcem, ki slovenskega jezika niso mogli
ali hoteli razumeti. Poleg pesniškega daru elegija Čopu
dokazuje tudi Prešernovo ustvarjalno moč. Pesnik je dolgo
in zahtevno pesnitev v tujem jeziku napisal zelo hitro,
v tednu dni, pri tem redno opravljal delo v odvetniški
pisarni, naložili pa so mu tudi skrb za popis Čopovega
premoženja. To je bila huda preizkušnja, saj so se mnogi
zanimali za bogato Čopovo knjižnico in si skušali prigrabiti
katero od dragocenih knjig. Prešeren je takrat dokončno
izgubil vero v prijateljstvo z Miho
Kastelicem, ki je precej nesramežljivo grabil po Čopovem
premoženju, in tudi njegova vloga pri reševanju nesrečnega
znanstvenika iz valov Save ni povsem pojasnjena. Slišati
je bilo, da se Kastelic ni ravno izkazal s pomočjo utapljajočemu
se Čopu. Tako je Prešeren ostajal vse bolj osamljen: Andrej
Smole je bil daleč od Ljubljane, drugih iskrenih prijateljev
pravzaprav ni več imel, zato pa je lahko računal na gostilniške
znance, ki jih nikoli ni manjkalo. Čopova smrt je pesnika
pahnila v dotlej najglobljo življenjsko krizo; čez mero
se je vdajal alkoholu, zanemarjal je delo v odvetniški
pisarni, kot upravitelj Čopove zapuščine je popolnoma
odpovedal, po nekaterih pričevanjih naj bi celo razmišljal
o samomoru. V tem času je nastala znamenita pesem Kam
in zametki njegove bržkone najpomembnejše umetnine, Krsta
pri Savici, ki je izšel pomladi 1836. Krst je v marsičem
tako presenetljivo "neprešernovski", da je dodobra zmedel
kritike in razlagalce njegovega dela. Pesnik sam je v
pismu Čelakovskemu
napisal, da je "Krst predvsem metrična naloga, ki naj
bi pridobila naklonjenost duhovščine". Zelo nenavadna
in sporna izjava še danes razburja prešernoslovce, kaže
pa predvsem na razklanost in občutljivost pesnikove duše
in pritiske vsakdanjega življenja, ki jih je čedalje teže
prenašal. Na tem mestu se ne bomo lotili podrobnejše analize
Krsta pri Savici, zato pa ostaja ta naloga sodobnim prešernoslovcem.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
   |
|
|
|
|
