| |
|
|
| 1836 |
Leta dvomov in iskanj, pojavi se
Ana Jelovšek |
|
| |
|
|
 |
o nekajletnem dejavnem ustvarjanju je
v Prešernovi pesniški produkciji nastopil krajši premor.
Iz nekaterih pesmi, denimo balade Ribič,
lahko slutimo, da se je pesnik poslovil od upanja, da
se bo kdaj izpolnila njegova ljubezen do Julije.
Prešerna začneta na ustvarjalnem področju zanimati slovenska
ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa
se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana
Jelovšek.
|
|
| |
Avstrijska vlada je zaradi revolucionarnih
idej pregnala v internacijo v Ljubljano poljskega plemiča
in izobraženca, Emila Korytka. Prešeren je mladega Poljaka
spoznal na obiskih v hiši svojega šefa, dr. Crobatha,
kjer se je mladenič najprej nastanil. Bila sta sorodni
duši, zato sta postala iskrena prijatelja. Korytko je
bil naposled primeren sogovornik za Prešerna, ki je močno
pogrešal Čopovo razgledanost in intelektualno globino.
Drug drugega sta učila svojega jezika, Prešeren je s Korytkovo
pomočjo prevedel sonet Resygnacja, delo znamenitega poljskega
pesnika Mickiewicza. Mladega Poljaka je razganjalo od
življenjskih moči in načrtov, ki jih zaradi internacije
ni mogel uresničiti. Ko ga je Prešeren seznanil z bogatim
ljudskim izročilom, je Korytko našel nov cilj. Začel je
zapisovati ljudske pesmi, potoval je po vaseh in zbiral
vsakršno ljudsko blago, Prešeren pa mu je pomagal. Žal
je navdušeno skupno podjetje kmalu ustavila smrt; ko je
bila zbirka ljudskih pesmi pripravljena za tisk, je Korytko
zbolel in kmalu zatem umrl. Ironija je hotela, da je hkrati
z njegovo smrtjo v Ljubljano prispel dekret, s katerim
so mu dovolili vrnitev na Poljsko. Sploh se je Prešeren
tiste čase pogosto srečeval s smrtjo; umrli so mu oče,
stric Jakob in župni upravitelj na Šmarni gori, kamor
je pesnik z ljubljanskimi prijatelji redno hodil na izlete.
V staro družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja
po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej
Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Zadnja
leta je živel na gradu Prežek na Dolenjskem, kjer ga je
Prešeren nekajkrat obiskal. Smole je bil ob vrnitvi v
Ljubljano telesno precej opešan, zato pa je imel še obilo
svežega duha; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje
slovenskega časopisa in literarnih del. Skupaj sta izdala
Vodnikove pesmi in Linhartovega Matička, medtem ko se
je pri časopisu zataknilo. Cenzura ga ni dovolila, zato
je uporni Smole zahteval celo avdienco pri cesarju na
Dunaju. A še preden mu je uspelo stopiti na dvor, ga je
na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren
še ni doživel dovolj žalosti, je umrl dobesedno na pesnikovih
rokah.
|
|
| |
|
|
| |
|
|
   |
|
|
|
|
