KAZALO   Uvod   Življenje     -  Življenjepis -  Časovni trak -  Rodoslovno drevo -  O času in prostoru -  Zemljevid -  Kdo je kdo -  Upodobitve   Dela   Za šolarje   Zanimivosti   Iskanje   Povezave   O avtorjih
			"(...) Pri nas pa je sesuvanje Prešerna et co že nekaj desetletij postalo skoraj narodni šport (kot zbijanje koze), ki ga običajno in vzporedno gojijo celo naši najboljši med najboljšimi (ali škvazi) in sodi takorekoč že v obvezni ritual praznovanj. (...)"     Jolka Milič       Vanessa Redgrave in Stane Sever   Kopitarjevi privrženci so se imenovali ...
	1836   Leta dvomov in iskanj, pojavi se Ana Jelovšek         o nekajletnem dejavnem ustvarjanju je v Prešernovi pesniški produkciji nastopil krajši premor. Iz nekaterih pesmi, denimo balade Ribič, lahko slutimo, da se je pesnik poslovil od upanja, da se bo kdaj izpolnila njegova ljubezen do Julije. Prešerna začneta na ustvarjalnem področju zanimati slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek.     Avstrijska vlada je zaradi revolucionarnih idej pregnala v internacijo v Ljubljano poljskega plemiča in izobraženca, Emila Korytka. Prešeren je mladega Poljaka spoznal na obiskih v hiši svojega šefa, dr. Crobatha, kjer se je mladenič najprej nastanil. Bila sta sorodni duši, zato sta postala iskrena prijatelja. Korytko je bil naposled primeren sogovornik za Prešerna, ki je močno pogrešal Čopovo razgledanost in intelektualno globino. Drug drugega sta učila svojega jezika, Prešeren je s Korytkovo pomočjo prevedel sonet Resygnacja, delo znamenitega poljskega pesnika Mickiewicza. Mladega Poljaka je razganjalo od življenjskih moči in načrtov, ki jih zaradi internacije ni mogel uresničiti. Ko ga je Prešeren seznanil z bogatim ljudskim izročilom, je Korytko našel nov cilj. Začel je zapisovati ljudske pesmi, potoval je po vaseh in zbiral vsakršno ljudsko blago, Prešeren pa mu je pomagal. Žal je navdušeno skupno podjetje kmalu ustavila smrt; ko je bila zbirka ljudskih pesmi pripravljena za tisk, je Korytko zbolel in kmalu zatem umrl. Ironija je hotela, da je hkrati z njegovo smrtjo v Ljubljano prispel dekret, s katerim so mu dovolili vrnitev na Poljsko. Sploh se je Prešeren tiste čase pogosto srečeval s smrtjo; umrli so mu oče, stric Jakob in župni upravitelj na Šmarni gori, kamor je pesnik z ljubljanskimi prijatelji redno hodil na izlete. V staro družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Zadnja leta je živel na gradu Prežek na Dolenjskem, kjer ga je Prešeren nekajkrat obiskal. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej opešan, zato pa je imel še obilo svežega duha; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. Skupaj sta izdala Vodnikove pesmi in Linhartovega Matička, medtem ko se je pri časopisu zataknilo. Cenzura ga ni dovolila, zato je uporni Smole zahteval celo avdienco pri cesarju na Dunaju. A še preden mu je uspelo stopiti na dvor, ga je na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je umrl dobesedno na pesnikovih rokah.
	© Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.   Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki. Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.