"Prešeren me je pred leti zelo zanimal in sem napisal o njem vsaj dva teksta, Neobjavljivo zgodbo in Naj pevec drug vam, oba objavljena v Mistifikcijah (1987). (...)"  
 
Branko Gradišnik
 
 

 

Vanessa Redgrave
in
Stane Sever

 
Za Prešerna so bile značilne tudi romance. S katerim ženskim likom jih povezujete?
     

 
 
 
   NazajKazaloNaprej
 
     
1836   Leta dvomov in iskanj, pojavi se Ana Jelovšek  
     
o nekajletnem dejavnem ustvarjanju je v Prešernovi pesniški produkciji nastopil krajši premor. Iz nekaterih pesmi, denimo balade Ribič, lahko slutimo, da se je pesnik poslovil od upanja, da se bo kdaj izpolnila njegova ljubezen do Julije. Prešerna začneta na ustvarjalnem področju zanimati slovenska ljudska pesem in narodno izročilo, na ljubezenskem pa se pojavi mlada pestunja pri Crobathovih, Ana Jelovšek.

 
  Avstrijska vlada je zaradi revolucionarnih idej pregnala v internacijo v Ljubljano poljskega plemiča in izobraženca, Emila Korytka. Prešeren je mladega Poljaka spoznal na obiskih v hiši svojega šefa, dr. Crobatha, kjer se je mladenič najprej nastanil. Bila sta sorodni duši, zato sta postala iskrena prijatelja. Korytko je bil naposled primeren sogovornik za Prešerna, ki je močno pogrešal Čopovo razgledanost in intelektualno globino. Drug drugega sta učila svojega jezika, Prešeren je s Korytkovo pomočjo prevedel sonet Resygnacja, delo znamenitega poljskega pesnika Mickiewicza. Mladega Poljaka je razganjalo od življenjskih moči in načrtov, ki jih zaradi internacije ni mogel uresničiti. Ko ga je Prešeren seznanil z bogatim ljudskim izročilom, je Korytko našel nov cilj. Začel je zapisovati ljudske pesmi, potoval je po vaseh in zbiral vsakršno ljudsko blago, Prešeren pa mu je pomagal. Žal je navdušeno skupno podjetje kmalu ustavila smrt; ko je bila zbirka ljudskih pesmi pripravljena za tisk, je Korytko zbolel in kmalu zatem umrl. Ironija je hotela, da je hkrati z njegovo smrtjo v Ljubljano prispel dekret, s katerim so mu dovolili vrnitev na Poljsko. Sploh se je Prešeren tiste čase pogosto srečeval s smrtjo; umrli so mu oče, stric Jakob in župni upravitelj na Šmarni gori, kamor je pesnik z ljubljanskimi prijatelji redno hodil na izlete. V staro družbo se je po dolgih letih življenja in potovanja po tujini jeseni 1839 vrnil Andrej Smole, pesnikov mladostni vrstnik in prijatelj. Zadnja leta je živel na gradu Prežek na Dolenjskem, kjer ga je Prešeren nekajkrat obiskal. Smole je bil ob vrnitvi v Ljubljano telesno precej opešan, zato pa je imel še obilo svežega duha; Prešerna je navdušil za nov projekt, izdajanje slovenskega časopisa in literarnih del. Skupaj sta izdala Vodnikove pesmi in Linhartovega Matička, medtem ko se je pri časopisu zataknilo. Cenzura ga ni dovolila, zato je uporni Smole zahteval celo avdienco pri cesarju na Dunaju. A še preden mu je uspelo stopiti na dvor, ga je na praznovanju lastnega godu zadela kap. Kot da Prešeren še ni doživel dovolj žalosti, je umrl dobesedno na pesnikovih rokah.

 
     
     
   NazajKazaloNaprej    
 
 
Založba Pasadena © Založba Pasadena d.o.o., Ljubljana
tehnična izvedba skupina TiBor, Dokumentarna d.o.o.
 skupina TiBor

Stran je optimizirana za Internet Expolorer 5.* in ločljivost 800 x 600 pri 32-bitni grafiki.
Izdelavo strani je finančno podprlo Ministrstvo za kulturo RS.